"Raztrgani svet štirih junakov v agoniji", kot je dramski zaplet označil režiser predstave Vito Taufer, bodo prvikrat na slovenskem odru v štiri celote zlili igralci Neda R. Bric, Matej Recer, Boris Kos in Janja Majzelj.

Besedilo iz leta 1998, ki velja za najbolj poetično dramo Sarah Kane, je nastalo kot njen predzadnji, četrti dramski tekst in ga po mnenju stroke zaznamuje avtobiografskost, saj ga je avtorica napisala leto dni pred smrtjo, tedaj že v hudi življenjski stiski. Besedilu je bilo težko "razbiti šifro, kodo", je dejal režiser Vito Taufer, saj gre za "na prvi pogled zelo hermetično dramo". Štirje glavni liki oziroma glasovi A, B, C in M se namreč prepletajo v vzporednem govoru, za katerega je težko ugotoviti, ali ga sestavljajo dialogi, ali sploh kdo s kom govori in ali so glasovi sploh osebe, ki imajo konkretne lastnosti in biografije, je režiser navedel vprašanja, na katera si je ekipa poskušala odgovoriti po začetnem branju drame. "Tudi teme, ki jih izrekajo, je na prvi pogled težko spraviti na jasno linearno raven, toda ko smo se malo potopili v tekst, so teme postajale vse bolj razvidne." Taufer je ob tem poudaril, da drama ne obravnava novih tem, nov pa je način, na katerega se jih je Kanova lotila, saj je v sami formi "najti vtis strganega sveta, strganih oseb, ki izgubljajo svojo koherentnost, razum, svojo zmožnost normalnega življenja". Iz "mase štirih abstraktnih govorov" so sčasoma na odru vendarle ustvarili štiri jasne zgodbe, kar se je po mnenju dramaturginje Jere Ivanc zgodilo s tem, ko so igralci like "napolnili s sabo" ter vanje vnesli svoje osebno, avtobiografsko doživljanje.

Igra v vlogah A, B, C in M je prinesla največ zadovoljstva prav igralcem. Janja Majzelj je priznala, da je zaradi predsodka do besedil Sarah Kane na začetku čutila odpor tudi do Sle, ki se ji je zdela "kruta in surova," vendar se ji je med študijem vloge dogodil preobrat: "Ko dramo prebereš, dojameš morda desetino tega, kar ima, šele z igro pa se ti počasi odkrivajo plasti. Prvotno sem imela občutek, da sploh ne vemo, v kaj se spuščamo, kot je znano, pa se prav v takih okoliščinah rade zgodijo čudežne stvari." Kljub temu da je že igrala v dveh dramah te britanske avtorice, se je tudi Nedi R. Bric Sla prvotno zdela močno nerazumljiva. "Štirje popolnoma kompleksni psihološki liki na koncu predstave trdno stojijo pred gledalcem, na odru pa še nikoli nisem bila tako razgaljena," je priznala. Kot je dejala, so se morali pri iskanju ustreznega igralskega jezika "vzpostaviti temelji igralskega dela". Matej Recer je pritrdil, da se jim je med študijem zgodilo "tisto najlepše, kar se ti lahko zgodi pri študiju vloge": veliko so se lahko ukvarjali s svojo igro, pri tem pa v prvi plan spustili tudi svoje izkušnje in trenutno stanje. Boris Kos je poudaril, da so se projekta tako zavzeto lotili tudi po zaslugi režiserja, ki jih je s svojim pristopom in razumevanjem Sle močno in "na drugačen način" motiviral.

Uprizoritev Sle prinaša tudi povsem svež prevod drame, za katerega je poskrbela Katja Kosi. "Z obstoječim prevodom naslova v Skomine nisem bil zadovoljen, saj ne gre za skomine po življenju, pač pa za slo po življenju, zelo močno oklepanje možnosti življenja in tudi močno slo po ustvarjanju," je razložil Taufer. Ravno zaradi sle se po njegovem mnenju zgodba dotika tragičnega, saj kaže na "sodobno tragedijo človeka, ki ugotovi, da ne more živeti, čeprav bi rad".