Od leta 1992 do 2000 je kot uslužbenec FAO, agencije Združenih narodov za kmetijstvo in prehrano, vodil "nilski projekt" v Kairu, namenjen razvoju in vpeljavi modernih orodij za upravljanje zalog vode v Asuanskem jezeru. Po vrnitvi v domovino je od leta 2001 do 2006 vodil Urad za meteorologijo pri Agenciji za okolje RS. Pogovor sva opravila v pisarni znamenite ljubljanske zgradbe, iz katere vsak dan sporočajo, kakšno bo vreme.

Kljub pestri karieri so mu še vedno najbližje slovenski vremenski pojavi, ki jih razčlenjuje, povezuje in našteva za celotno referenčno klimatološko obdobje od leta 1961 do danes. Pred tremi leti je vodenje Urada za meteorologijo prepustil mlajšim in se vrnil k modeliranju ozračja. Pod okriljem Centra za upravljanje suše v jugovzhodni Evropi z uporabo modela ozračja s sodelavci razvija metode za spremljanje suše v jugovzhodni Evropi. Po dolgih letih vodstvenih zadolžitev se mu je izpolnila želja in se posveča pretežno strokovnemu delu. Pred časom se je oglasil kot predsednik Slovenskega meteorološkega društva in v medijih predstavil mnenje meteorologov o zaščiti pred točo, molčati ni mogel niti ob zadnjih medijskih ugibanjih o vzrokih naravnih nesreč, ki so letos prizadejale nekatera območja v Sloveniji. Glede na prehojeno življenjsko pot si je med pogovorom dovolil, da je glede vzrokov za zemeljske plazove, ki ogrožajo hiše v hribovitih delih Slovenije, in lokalne poplave, ki zalivajo kleti, s prstom pokazal v tisto smer neba, kjer ima hudič mlade.

Torej, nastopil je začetek konca sveta. Takšnemu vremenu še nikoli nismo bili priče...

... oh, kje pa, dajte no...

... "ljubiteljski meteorologi" pravijo, da smo vsak dan priče posledicam podnebnih sprememb, dogajajo se številne naravne nesreče, povsod se trgajo plazovi, vsak teden poplavlja in tako dalje. Vsaj občutek je tak, če pogledate, preberete ali pa prisluhnete novicam.

V medijih so se v zadnjih dneh res kar zvrstile objave grozot, ki so jih povzročili zemeljski plazovi in pred tremi tedni toča v Prekmurju. Ravno včeraj zvečer (pogovarjala sva se v torek, op.p.) sem si vzel čas in pregledal podatke, kaj se je pravzaprav minuli teden dogajalo, da je vse skupaj učinkovalo tako grozeče. Človek nato ugotovi, da se ni zgodilo nič neobičajnega. Res je v šestih dneh padlo od 60 do 70 milimetrov padavin v osrednji Sloveniji. Mogoče na kakšni osamljeni točki nekaj več, saj naša merilna mreža ne pokriva vseh kotičkov, ampak to niso bile količine, ki bi kazale na to, da je šlo za nekaj izrednega.

Dogodki, ki smo jim bili priče v zadnjih dneh, so bili tudi v preteklosti pogosti. Količine padavin od 60 pa do 100 mm na dan predstavljajo v večjem delu osrednje Slovenije, skupaj s kraji, ki so jih prizadeli zadnji plazovi, dve- do petletno povratno dobo. Seveda kakšno leto ni bilo nobenega takšnega dogodka. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja so bile prve polovice junija velikokrat zelo mokre, sredi poletja pa smo imeli poplave.

Otroštvo sem preživel v bližini Negove, ob reki Ščavnici. Dokler je niso začeli uravnavati, je poplavljala vsako poletje. Torej so tudi tedaj bile pogoste nevihte z nalivi. Pred približno tridesetimi leti so začeli vodarji reke spravljati v korita, kar pomeni, da so jim začeli jemati življenjski prostor.

Ste lahko bolj natančni, kaj je to povzročilo?

Rekam in večjim potokom so enostavno umetno naredili bregove. Naravne meandre so uničili in z mehanizacijo zgradili umetne kanale. Kaj se potem zgodi? Po takem kanalu voda hitro izgine, torej ne poplavlja, ampak odteče. Zniža se nivo podtalnice, torej podzemne vodne zaloge. Meandri na ravnicah so reke upočasnjevali, voda se je zadrževala in počasi razlivala ter prenicala v tla. Pa še vegetacija ob takih meandrih je bila običajno raznovrstna in bogata. Človeški napuh, da lahko vse uredimo, in prepričanje, da je tehnologija vsega sposobna, sta vodila v to, da smo začeli po svoje spreminjati naravno okolje in graditi objekte na območjih, ki za to vsekakor niso primerna. Narava s takšnimi dogodki, kot ste jih našteli na začetku, kaznuje našo kratkovidnost in ošabnost. Sčasoma nas bo verjetno spametovala, da jo bomo pri posegih v prostor končno začeli bolj upoštevati.

To pravi veliko ljudi, ampak kaj bi morali spremeniti?

Človeka preseneča, ko so v lokalnih poletnih neurjih poškodovani novi objekti, ki niso stari niti deset let. Kako se to lahko zgodi? Kje so službe, ki so za takšen objekt izdale gradbeno dovoljenje? Kdo je odgovoren, da je lastnik dobil dovoljenje za gradnjo? Nikakor ne krivim lastnika objekta, da me ne bo kdo narobe razumel, vsekakor pa ne smemo zanemariti podatka, da se je veliko zgradb na neprimernih območjih začelo graditi brez vsakršnih dovoljenj in so jih lastniki pridobili šele kasneje. Ne bi rekel, da nimamo strokovnih osnov ali pa da ni zakonodaje. Mogoče je ta včasih preveč zapletena in ljudje enostavno obupajo, da bi jo dosledno spoštovali. Nisem antropolog, da bi lahko takšno obnašanje ocenil, vendar se mi zdi, da je v slovenski podzavesti zgodovinsko pogojena trma, da je treba zakone in predpise izigrati in zaobiti, pa četudi v svojo škodo. Zdi se, da je to slovenska folklora ali pa vsaj del nje. Izhaja pa iz zgodovinskega dejstva, da smo do samostojne države vedno imeli neke gospodarje, ki jim je bilo pač treba čimbolj nagajati. Zdaj pa nagajamo predvsem sebi…

Na spomladanskem posvetu o naravnih nesrečah v centru civilne zaščite na Igu so strokovnjaki z različnih področij opozorili, da je država na Celjskem denimo dovolila gradnjo na območjih, ki so bila predvidena za razlivna območja poplavljajočih rek. Posameznih primerov je še več, a ta je morda najbolj na očeh...

V svoji štiridesetletni delovni dobi sem bil sredi osemdesetih let član republiškega štaba za civilno zaščito. Poglejte, pred petindvajsetimi leti smo se ukvarjali s popolnoma enakimi problemi kot danes! Z zemeljskimi plazovi, ki so se prožili zaradi nepravilnih posegov v naravi. Gradnja hiš na hribini je zelo problematična, kar naši geologi zelo dobro vedo. Tam, kjer je debelejša plast prsti, jo skupaj drži le vegetacija. Čim takšno hribino prerežemo in presekamo, občutljivo ravnotežje podremo in začne se dogajati, kar se nam danes pač dogaja. To se zgodi pri gradnji cest, tudi navadnih makadamskih poti, ki se po problematičnem hribu zgradijo do hiše. Tudi hiša sama je dovolj, da postane hribina nestabilna in se sproži erozija tal.

Kar spremljamo zadnja leta, denimo plazove v Sevnici in zasavskem hribovju, so tipične posledice neprimernih posegov v prostor. Pri gradnjah izvajalci ne poskrbijo ustrezno za odvajanje vode. To lahko opazimo tudi na številnih avtocestnih odsekih. Vsi taki nedomišljeni posegi v naravo se nam bodo maščevali.

Vreme ni veliko hujše, kot je bilo, in ni edini krivec za vse. Seveda v zadnjih letih opažamo določene spremembe. Če pogledamo referenčno klimatološko obdobje od leta 1961 do 1990, je bilo v zadnjem desetletju več toplih in suhih let kot prej v tridesetih letih.

Podnebje bo tako ali drugačno. Vedeti morate, da so se ljudje v zgodovini vremenu vedno prilagajali. Največje demografske zgodbe v zgodovini človeštva so bile posledica vremenskih sprememb. Človek je moral pobegniti od nekod, ker so razmere postale nevzdržne, ali pa je šel drugam, ker je bilo tam lažje. Zdaj imate poleg podnebnih sprememb še gospodarstvo kot ključni motor premikanja ljudi po svetu.

Izraza "podnebni begunci" pred desetletji vseeno ni uporabljalo veliko ljudi. Danes vsi vedo, kaj pomeni.

No, vremensko pogojene ujme so bolj ali manj stalnica, ponekod bolj, drugod manj. V Bangladešu so na primer hujše poplave vsakih nekaj let z milijoni prizadetimi ljudmi. Nikakor ne želim zmanjševati pomena podnebnih sprememb, hočem pa reči, da je bilo podnebje vedno do določene mere nepredvidljivo in so se mu ljudje vedno morali prilagajati. Danes veliko govorimo o podnebnih spremembah, in če se ne bomo začeli resno in zavzeto prilagajati nanje, bo resnično hudo.

Po drugi strani velja poudariti, da trezen premislek o tem, na kakšen način, še posebej za Slovenijo, ne bo odveč.

Imate v mislih obrambo pred točo?

Tudi. Pred časom smo bili z akcijo oziroma reakcijo politikov na obrambo pred točo v Slovenskem meteorološkem društvu dobesedno prisiljeni k odzivu. Stvari niso tako preproste, kot bi jih radi prikazali nekateri posamezniki.

Popolnoma razumem, da je zelo hudo nemočno opazovati, kako ti toča v eni minuti uniči celoten pridelek. Kljub temu moram poudariti, da brez velikega truda na neki resni, državni in znanstveni ravni ne bomo ničesar dosegli.

Leta 2000 je ameriška akademija znanosti zaradi podobnih zgodb, kot so se in se dogajajo pri nas, imenovala skupino vrhunskih znanstvenikov z nalogo, da razišče stanje umetnega vplivanja na vreme in umetne posege v vremenske vzorce. Tri leta kasneje, torej leta 2003, so izdali več kot 140 strani dolgo poročilo (strokovni povzetek v slovenskem jeziku pripravljajo za objavo na spletnih straneh Slovenskega društva za meteorologijo na naslovu www.meteo-drustvo.si, op.p.). In kaj so ugotovili? V zadnjih 40 letih, odkar je ameriška akademija za znanost zadnjič izdala tako kompleksno poročilo (1964), na področju umetnega vpliva na vreme ni bilo nobenega znanstvenega napredka. Takrat niso znali pojasniti, kakšen doseg ima umetno uravnavanje vremena, danes se soočamo z istimi neznankami. Letna vsota za raziskave na tem področju v ZDA se je z 20 milijonov dolarjev konec 70. let prejšnjega stoletja znižala na manj kot pol milijona danes. V svojem poročilu je skupina poudarila zanimiv paradoks: kljub nedokazanim hipotezam, na katerih temelji tehnologija umetnega vpliva na vreme, se število operativnih projektov, pretežno namenjenih spodbujanju padavin, povečuje.

Vseeno mi ni jasno, zakaj tako odločno nasprotujete umetnim posegom v vremenske pojave?

Če natančno ne vemo, kaj počnemo, ko se gremo takšne stvari, in kakšne posledice bo takšno početje imelo, potem tega rajši ne počnimo. Če bi obramba pred točo resnično delovala, bi jo podpirale številne države, pa je ne.

Spomnim se, da je na zadnji seji odbora za okolje v državnem zboru eden od članov vprašal, zakaj nima tudi Slovenija letalske obrambe pred točo, saj naj bi se v Avstriji z njo uspešno spopadali s točo...

… no, ravno glede Avstrijcev (pobrska za papirji na delovni mizi in jih prelista ter začne naštevati): isti dan, ko je bila 16. junija letos v Mariboru in Prekmurju toča, so na avstrijskem Koroškem ocenili škodo zaradi toče na 3,5 milijona, na avstrijskem Štajerskem pa na 14,5 milijona evrov. Se pravi na območju, kjer imajo obrambo pred točo. To pove dovolj.

Če se vrneva k naravnim nesrečam v Sloveniji, se strinjate z oceno, da je naša država, kar zadeva naravne nesreče, zaradi geografije in demografije ranljiva?

Nikakor. Daleč od tega. Slovenija je v varnem zavetju Alp in kar zadeva vreme, si upam trditi, da se pri nas soočamo z milimi vremenskimi pojavi.

Poglejte na primer tujino. Pustimo ob strani Združene države Amerike in njihove tornade, subtropske ciklone ter podobne pojave. V naši relativni bližini, v Evropi, smo priče tako imenovanim božičnim ciklonom v Angliji, severni Nemčiji in na Danskem. Razdejanj, ki se pripetijo tam, v Sloveniji sploh ne poznamo. Pri nas se poleti razvije kakšno neurje ali nevihta, kdaj se zgodi kakšen vetrolom ali žled, to pa je glede vremena tudi vse...

... res smo navajeni, da je zimski letni čas v bistvu mirno vremensko obdobje, kar za Evropo sicer ne velja.

Točno tako. Če pogledate naše podnebne statistike, so najhujši nalivi velikostnega reda približno 60 milimetrov na uro. Seveda so območja v Posočju in okolici Bovca, kjer so ti nalivi hujši, tudi v Ljubljani smo imeli takšno količino padavin v desetih minutah, a to se zgodi silno redko. Tudi toča v velikosti kokošjih jajc se zgodi na deset let in na omejenih območjih.

Ne vem, niste me ravno prepričali. Vaši kolegi z drugih področij z medicinsko analogijo velikokrat opozarjajo, da ste meteorologi, kar zadeva podnebje, kot nekakšni očesni kirurgi in da ne vidite celotne slike. Kako trdno zagovarjate prej omenjeno stališče?

Opozoriti vas moram na zelo pomemben vidik, ki ga prav novinarji v zadnjih letih pri poročanju in pisanju o podnebju in vremenu enostavno spregledate. Namreč razvoj medijev in informacijskih tehnologij. Zgodi se naravna nesreča v eni od slovenskih vasi in za to izve vsa Slovenija, pa ne samo država, izve lahko ves svet. Te stvari se medijsko mnogo bolj razširjajo, kot so se pred dvajsetimi ali tridesetimi leti. Analize trendov v svetovnem merilu res kažejo, da se je število ujm zaradi podnebnih sprememb povečalo, v resnici pa je tako, da se tudi mnogo več poroča o njih.

Kje je potem vzrok, da se nesreče, čeprav lokalno omejene, kot pravite vi, vseeno dogajajo v takšnem obsegu?

Že prej sem omenil, da so naravne tokove rek spremenili v kanale. V Sloveniji nimamo dovolj zadrževalnikov in naravnih preprek, ki bi jih tekoče vode v zgornjem toku morale imeti. Nekoč so gradili mline, žage in kaskade, ki so bile zgrajene namenoma, da ni odneslo mlina ali pa podrlo žage. Lastnik žage ali mlina je ob strugi zavaroval sebe in svoje premoženje, kolikor je le bilo mogoče. Tega je bilo po hriboviti Sloveniji veliko, danes pa je vse izginilo. To so bile ovire, ki so vodi preprečevale, da se ob močnejšem nalivu v nekaj urah razlije po celotnem povodju.

Sredi osemdesetih let je vzniknila ideja o graditvi malih hidroelektrarn, a je bila v kali zatrta, saj je imela država monopol nad elektriko in nihče ni smel imeti doma generatorja na vodo, da bi proizvajal elektriko. Danes so stvari popolnoma drugačne, in če bi država pospeševala gradnjo takšnih malih hidroelektrarn v zgornjih tokovih rek, in to na način, da bi zgradili zadrževalnike, obnovili in postavili kaskade, bi bil veliko manjši tudi pritisk nevarnih vodnih valov v spodnjem toku, kar se nam dogaja danes.

V primeru, da se soočite z razmerami, kot so bile denimo ob poplavah leta 1990 v Zgornjesavinjski dolini, običajno nastanejo po naslednjem zaporedju: nekaj dni zapored dežuje, nato pa se razvije stacionarna hladna fronta, ki visi nad Alpami ali pa gleda malo čez in se potem nekje nad osrednjo Slovenijo ulije. Ta voda potem v nekaj urah prepotuje celotno povodje kot velik val. Vodno gospodarstvo bi moralo nekaj storiti, da tak val v spodnji tok ne bi pripotoval tako hitro. Taki ukrepi morajo biti skrbno in dolgoročno načrtovani.

Ljudje vendar niso neumni, da bi ob vseh zapletenih administrativno-upravnih postopkih gradili male vodne elektrarne. Ne razumem, zakaj država tega ne podpira učinkoviteje.

Ob Bohinjskem jezeru so ob strugah, ki se spuščajo s pobočij gora v jezero, uredili kamnite zadrževalnike, s katerimi preprečujejo, da bi hudourniki odnesli cestišče ob jezeru. Očitno se nekomu zdi, da je gradnja takšnih zadrževalnikov na drugih območjih Slovenije prevelik problem. Ne vem. Biti bi jih moralo veliko več, kot jih imamo zdaj.

Drži obsodba stroke, da so struge hudournikov že dvajset let prepuščene same sebi?

Po osamosvojitvi na določenih področjih nismo poskrbeli za mehak prehod in vodno gospodarstvo je eno od takšnih področij. V prejšnjem sistemu je bilo področje voda urejeno s samoupravljanjem in zakon o vodah je določene stvari urejal na zelo moderen način, in to veliko bolje kot v številnih državah po Evropi. V tistem času smo imeli denimo upravljanje voda urejeno po povodjih in porečjih. Avstrijci kljub evropski vodni direktivi še danes upravljajo vode po občinah. Si predstavljate to logiko? V okviru takratnega samoupravnega sistema so bila predvidena sredstva za vzdrževanje vodotokov. Po osamosvojitvi samoupravljanje ni bilo več politično oportuno, zato so ga vrgli stran, z zakonom vred, niso pa postavili novega sistema. Praktično dvajset let skorajda ne vzdržujemo več vodotokov.

Kar pomeni?

To, kar danes videvamo po medijih. Saj ni treba ugibati, kaj pomeni. Niti ni čiščenja strug, da ne govorimo o tem, kaj puščajo za seboj v zgornjih tokovih rek ob sečnji gozdov.

Ostankom drevja in plavju v rekah, ki so posledica gozdarjenja, se slovenski pohodniki in planinci že dolgo ne čudijo več...

... pa včasih ni bilo tako, veste. Pred leti so imela tako imenovana vodogradbena podjetja svoja območja. Na nekem takšnem območju je delal posameznik, ki ga je spoznaval vrsto let in je točno vedel, kdaj mora pospraviti to in ono in kaj mora organizirati, da se ne bodo dogajale slabe reči.

Omenil sem plazove in hribine... Kdaj bomo vendar zaradi takšnih katastrof prenehali molsti državo? Zakaj ne bi vzpostavili večje discipline pri gradnjah kot takih, pri njihovem načrtovanju in prostorskih posegih v prostor?

Kolikor sem seznanjen, zemljevidi geoloških in hidroloških nevarnosti obstajajo...

... seveda! Zakaj tega ne spoštujemo?! Hudo je gledati nesrečo ljudi, ki jih prizadene zemeljski plaz. So mar oni krivi, da so gradili na neprimernem območju? Mar nimamo države, da z dovoljenji za gradnjo poskrbi, da do takšnih dogodkov sploh ne prihaja?

Omenili ste črne gradnje. V tem trenutku je veliko objektov, ki že stojijo na neprimernih zemljiščih, in s tem tudi veliko zatečenega stanja...

Kdo v Sloveniji lahko lastniku lepega hriba, parcele ali zemljišča, s katerega je krasen razgled nad dolino, prepreči, da tam ne bo naredil hiše? Naredil jo bo, pa čeprav mu jo bo čez nekaj let odneslo.

Je po vašem mnenju pri gradnji nekoč in danes kakšna razlika?

Nekoč so ljudje vedeli, kje morajo graditi, da ne bodo pretirano ogroženi. Ob vodi so postavili mlin, ker ga je voda poganjala, a so vedeli, da bo enkrat na leto pač plaval. Stvar mlinarja je bila, da je naprave dvignil toliko, da ni bilo večje škode, ko je voda odtekla, pa so zadeve presušili in življenje je šlo naprej. Gradnja je bila prirejena vedenju, da bo prej ali slej skoraj zagotovo poplavljalo. Drugi, za katere ni bilo potrebe, da bi bili ogroženi, so gradili na varnih območjih.

Več desetletij ste siva eminenca meteorologije. Mar niste nikoli opozarjali politikov na medsebojno povezanost teh področij in posledice napačnih odločitev? Ste naleteli na gluha ušesa?

Veste, kako je s tem...

… ne verjamem namreč, da niste imeli nobenega vpliva.

Poglejte... ves čas na neki način opozarjamo. Poglejte prizadevanja dr. Lučke Kajfež Bogataj, ki že dolgo glasno opozarja, kaj vse bi morali storiti za prilagajanje podnebnim spremembam. Če le morejo, naši sodelavci na določene zadeve opozarjajo. Kar se v resnici dogaja, je to, da državna meteorološka služba, kjer je zaposlena tudi večina članov društva, sodi pod državno upravo. Že v času Hidrometeorološkega zavoda (predhodnik Agencije za okolje RS, op.p.) država enostavno ni razumela te službe. Po vsebini sodi namreč v državno infrastrukturo in zbira strateško pomembne podatke. Zaradi recesije smo prišli v obdobje, ko nas enostavno enačijo z državnimi uradniki. Za dežurnega meteorologa na letališču Jožeta Pučnika, ki bo tam 24 ur in 365 dni na leto, potrebujete 5,2 človeka. Ob odhodu enega od teh v pokoj ga ne smete nadomestiti z novim zaposlenim, ker se mora število zaposlenih v državni upravi zmanjšati. Na tak način se v resnici siromaši in onemogoča strokovno delo. Skrbeti bi morali za opazovalno mrežo, analizo vseh teh podatkov in njihovo arhiviranje. Kaj nam bodo potomci rekli čez dvajset, trideset let, ko ne bodo imeli ničesar v rokah, če ne bomo skrbeli za te stvari? Ti podatki bodo vedno pomembnejši, ker postaja naša civilizacija vedno bolj ranljiva. Škod ni več zaradi tega, ker bi bilo bolj hudo vreme, temveč so škode večje, ker je mogoče več uničiti. Čedalje več je namreč bogastva, ki se ob naravnih nesrečah lahko izgubi. Ko je zgorela slamnata hiša, to ni bilo tako hudo, kot če danes plaz odnese lepo enodružinsko hišo.

Vlada je ustanovila službo za podnebne spremembe. Kaj bo počela in načrtovala, če ne bo imela urejene infrastrukture, denimo kvalitetne mreže kakovostnih vremenskih postaj? Vse skupaj me včasih spominja na prispodobo, ko reven kmet ni imel tisoč tolarjev za živinozdravnika, pa mu je zaradi tega poginila krava.

Kaj vas potemtakem najbolj skrbi?

Brez kakovostnih podatkov ne bomo vedeli, kaj se pravzaprav dogaja. To nas skrbi že zadnjih nekaj let. Prepričanje v glavah najvišjih politikov (z roko nariše ozek vrh piramide, op.p.), da je, kar je plačano iz proračuna, državna uprava, je po mojem mnenju podedovano iz prejšnjega sistema.

Ameriška meteorološka služba je vladna institucija, a ne deluje po principu upravnih delavcev. Enako je z ameriško vesoljsko agencijo, saj sta obe tehnični službi, ne pa birokratska urada.

Kakšne probleme imamo z izpostavljenimi točkami, da ne omenjam Kredarice, ki je edina slovenska merilna postaja na tej višini. Prav zaradi podnebnih sprememb in ker tam ni nobenih neposrednih vplivov okolice, je neprecenljiv vir podatkov, pa se moramo nenehno boriti zanjo. Politiki in visoki uradniki, od katerih je odvisna uspešnost takih služb, enostavno nočejo razumeti, da tehničnih operativnih služb ne gre urejati po istih pravilih kot uradnike. Da ne govorim o raziskovalnem delu, ki je sestavni del vsake takšne službe. Potrebna bi bila zelo tesna funkcionalna povezanost z univerzo, pa možnost enakovrednega sodelovanja pri raziskovalnih projektih itd., saj je pri nas ta služba edina v državi, ki se operativno ukvarja z vremenom.

Del svoje poklicne poti ste preživeli tudi v Egiptu, kjer ste sodelovali pri razvoju in uvajanju modernega sistema za upravljanje zalog vode v Asuanskem jezeru. Prej ste govorili o posegih v naravo, pa me zanima, kakšne so vaše izkušnje z Asuanskim jezom?

Organizacija združenih narodov za prehrano in kmetijstvo je tam od leta 1991 izvajala projekt za izboljšanje upravljanja vodnih zalog. Raziskovali smo izvedljivost osnovne zamisli, kako bi primerno upravljali Asuanski jez, da bi bilo zagotovljeno dovolj vode za namakanje v Egiptu, hkrati pa bi država proizvedla čim več električne energije. Treba je namreč doseči kompromis v več pogledih.

Kadar je območje za jezom napolnjeno približno do treh četrtin, je v njem tolikšna količina vode, kot je po Nilu do Egipta priteče v dveh letih in pol. To je približno 171 milijard kubičnih metrov vode. Upoštevajoč dejstvo, da je jezero za jezom dolgo več kot 500 kilometrov, zaradi velike površine ob visokih temperaturah izhlapi tudi veliko vode. To pomeni, da iz jezera za jezom vsako leto izhlapi približno 15 do 25 odstotkov vse vode. Naša naloga je bila, da vse te elemente uravnovesimo in najdemo optimalna razmerja.

Kakšne so po vseh teh letih posledice, na katere takrat ni nihče računal?

Asuansko jezero je na začetku Egiptu prineslo veliko blaginjo. Kmetijska proizvodnja se je v 15 letih po zgraditvi jezu več kot podvojila, pokazale pa so se tudi številne negativne posledice. Med najhujšimi je propadanje zemlje zaradi kislosti, saj je denimo delta Nila praktično že vsa kisla. Pred gradnjo Asuanskega jezu je Nil vsako leto poplavljal polja in jih po naravni poti gnojil z muljem. To se je tisočletja odvijalo na enak način, človek pa je s svojo pametjo in nečimrnostjo to tisočletno zgodbo prekinil, ne da bi hkrati poskrbel za preprečevanje kislosti, in zdaj imajo čedalje bolj nerodovitno zemljo. Po eni strani je bila gradnja jezu dobra, a vsaka medalja ima dve plati.

Kaj se lahko naučimo iz takšnih zgodb?

Predvsem, da se bo moral človek disciplinirati in naravo spoštovati v pravem smislu. To pomeni, da ne bo počel stvari, ki jih ne pozna, ne more razložiti in za katere ne more napovedati posledic.

Kaj pa v primeru Slovenije?

Država bi morala na vsak način poskrbeti za to, da se bodo stvari odvijale na primeren način. Če imamo strokovnjake za različna področja, bi jim morali prisluhniti in njihova mnenja ter ekspertize v celoti spoštovati. Pri posegih v naravo moramo upoštevati naravne omejitve in danosti v konkretnem prostoru. Doseči je treba večjo ozaveščenost ljudi, da je spoštovanje naravnih danosti in predpisov, ki to urejajo, le v njihovo korist. Tudi s pasivno zaščito pred ujmami lahko mnogokrat precej omilimo neposredno škodo, kot na primer z mrežami za zaščito pred točo. Pa seveda zavarovanje, ki v vsakem primeru olajša saniranje posledic ujm. Potem bo mnogo lažje in veliko manj nesreč.