Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z brazilsko kustosinjo in umetnostno kritičarko Lisette Lagnado, ki meni, da morajo muzeji vedno težiti k predstavljanju umetniških del v lastnem kontekstu. Lagnado poučuje na podiplomskem študiju vizualnih umetnosti na fakulteti Santa Marcelina in je članica odbora svetovalcev Muzeja moderne umetnosti v Sao Paulu, kjer je koordinirala tudi projekt Leonilson in arhiv Helia Oiticice, leta 2006 pa je bila glavna kuratorka 27. bienala v Sao Paulu. Sodelovala je pri pogovoru o prihodnosti muzejev v deželah zunaj trdnjave zahodnega umetnostnega sveta.

Dokaj pomembno mesto na ljubljanski konferenci je imelo razmišljanje o pomenu arhitekture pri ustvarjanju ideje o muzeju sodobne umetnosti.

Zelo me je presenetilo, da so vlogo arhitekture omenili v številnih prispevkih, saj se mi je zdelo to vprašanje, s katerim se je ukvarjala zahodna umetnostna srenja predvsem v 80. letih, nekoliko zastarelo. Tedaj je tem razmišljanjem botroval nastop obdobja velikih formatov, ki je sledilo dolgemu obdobju dematerializacije umetnosti. Posebna vprašanja takratne umetnosti so bila vezana na razstavljanje del ogromnega formata iz težkih materialov. Vendar pa te razprave niso bile prisotne niti v vzhodni Evropi, gotovo pa tudi ne v Braziliji.

Pri govoru o arhitekturi za umetnost obstaja strah, da bi stavbe prekričale sama umetniška dela. Barbara Steiner, kustosinja Galerije za sodobno umetnost v Leipzigu, je omenila, da stavba galerije s premičnimi stenami zbuja mnoge polemike.

V Nemčiji je v zadnjem času nastalo mnogo stavb, ki lahko služijo kot dobri primeri za razpravo o vlogi arhitekture v muzeju sodobne umetnosti. Moram priznati, da so me, kot rečeno, vprašanja o arhitekturi nekoliko zmedla, saj se v Braziliji prej soočam z idejo mednarodne konkurence in načinom razmišljanja o muzejskih zbirkah sodobne umetnosti. Prehod iz modernizma v sodobno umetnost naj bi po mojem mnenju narekoval, naj bodo stavbe bolj skromne, manj monumentalne. Že v 90. letih smo se namreč soočili z umetniško produkcijo, ki se je ponovno vračala na ulice. Umetniki so vložili energijo v javni prostor, delali so skoraj nevidne akcije, izgubljati so se začele meje med umetnostjo in neumetnostjo.

Kakšna stavba bi bila torej po vašem mnenju najustreznejša za predstavljanje sodobne umetnosti?

Mislim, da se ne bi smelo toliko razpravljati o gradnji novih objektov; predstavljam si, da bi moral biti muzej v prenovljeni zapuščeni arhitekturni strukturi ali neki postindustrijski ruševini, nekaj razpadajočega.

Izbira stavbe je tu nedvomno odvisna od karakterja sodobne umetnosti?

Sodobna umetnost je vključena v zunanji javni prostor in ni najbolj primerna za predstavljanje na belih stenah. Po drugi strani je močno navezana na idejo o preživljanju prostega časa, na idejo spektakla. Lastniki muzejev ali država vestno vodijo statistiko o obisku, ki pa ni popolnoma nepomembna, saj umetnikom ponuja možnost, da lahko neposredno sodelujejo s publiko, ki ni obremenjena s teorijo umetnosti in ni elitistična. V smislu vsebine muzeja se torej pogajamo med cilji umetnikov, ki si želijo aktivirati družbene razsežnosti, in cilji lastnikov muzejev, ki želijo muzeje instrumentalizirati za drugotne namene.

Muzeji pogosto naletijo na kritike, da ne služijo dovolj predstavljanju umetniških del, ampak predvsem oblikovanju identitete muzeja z zbirko, razstavami…

Dejansko si umetniki želijo tovrstne jasno definirane platforme in muzeji so pomembni pri predstavljanju umetnikov na širši mednarodni sceni. Opozoriti pa moram na tanko mejo med internacionalizacijo in globalizacijo umetnosti. Pri slednji umetnik postane blagovna znamka nekega muzeja ali galerije, ki jo začne ta zaradi številnih razlogov razpečevati prepogosto. Posledica tega je, da mnogi umetnike pokažejo preveč prehitro ali pa ti umetniki nepremišljeno prilagajajo velikost svojih del velikosti institucije. To je najbolj očitno na sejmih, ko umetniki svoje delo namerno naredijo kot objekt, ne da bi si vzeli čas za razvoj ideje. Razumljivo je, da ne želijo zamuditi priložnosti, čeprav mislim, da je s tem ogrožena sama umetnost. Številni umetniki le kombinirajo in ponavljajo isto idejo, ne da bi jo dejansko razvijali.

Muzej so torej odgovorni za muzejsko zbirko in program. Čigava pa je naloga arhiviranja sodobne umetnosti?

Znotraj institucij za sodobno umetnost je vloga arhiva po navadi dodeljena knjižnici. Ob kritičnem pomanjkanju primernih prostorov za hranjenje umetnosti so v mnogih muzejih začeli razpravljati o ideji za ustanovitev dislocirane enote knjižnice, ki bi delovala samostojno, vendar pod okriljem institucije, in bi skrbela tudi za arhiv. Najbolj pereče vprašanje, ki je še vedno odprto, pa je vloga digitalnih arhivov sodobne umetnosti, saj trenutno še nismo jasno definirali, kako lahko hranimo slike, kopije, inštalacije in podobno.