Če pogledamo 100 let nazaj, lahko brez zadrege trdimo, da so ženske v teh letih veliko dosegle. Za ženske tistega časa je bila volilna pravica nekaj nepojmljivega, prav tako je bilo nepredstavljivo, da bi se množično vpisovale na univerze, kaj šele, da bi zunaj družine živele svoja karierna življenja. Toda – s(m)o dosegle dovolj? Res je, da so ženske dodobra izkoristile možnost izobraževanja in so danes povprečno bolj izobražene od moških (na naših fakultetah je med vsemi študenti že 60 odstotkov žensk), vendar so slabše plačane. Res je tudi, da smo v zadnjem obdobju sprejeli mnogo politik, ki naj bi odpravljale razlike med spoloma, vendar jih v praksi ne dohajamo. Zato je razen za peščico, ki se ji je uspelo prebiti do vodilnih položajev, realnost za večino žensk še naprej vse prej kot spodbudna.
Statistike so jasne. Čeprav je "enako plačilo za enako delo" že 50 let eno od temeljnih načel EU, so danes ženske za isto delo slabše plačane kot moški. Po podatkih Eurostata gre na tem polju Slovenkam še kar dobro, saj so v povprečju slabše plačane "le" za dobrih osem odstotkov, kar je pod evropskim povprečjem, kjer je razlika približno 16-odstotna (v sosednji Avstriji kar 25-odstotna). Poleg tega so ženske ranljivejše, saj jih je več kot moških zaposlenih za skrajšan ali določen delovni čas, več jih je tudi med brezposelnimi. Najslabše gre starejšim in samskim ženskam, ki se pogosteje kot moški z enakim statusom znajdejo pod mejo revščine. V EU je revna petina žensk, starih nad 65 let, pri nas že četrtina.
Da pri nas enakost spolov v praksi ni vrednota, je najbolj jasno ob pogledu v svet politike. To je teren, ki kljub redkim padalkam še vedno pripada moškim. Z dobrimi 13 odstotki poslank smo daleč pod evropskim povprečjem (23 odstotkov) in še dlje od magične številke 40 odstotkov žensk v parlamentu, pobožnem cilju Sveta Evrope, ki ga za zdaj izpolnjujejo le Švedska, Finska in Nizozemska. Odgovornost ni toliko na strani žensk, ki sicer res manj navdušeno vstopajo v politično areno, temveč, vsaj v našem primeru, na strani vrhov političnih strank, ki jih kandidirajo v praviloma neizvoljive okraje. Je pa po drugi strani res, da smo ena od redkih držav, ki ima na dveh tipično moških ministrskih stolčkih ženski. Vsaj ena od njiju, Katarina Kresal, je doslej že pokazala, kako deluje ženski princip: preudarno in v skrbi za druge. Nekako tako so še pred finančno krizo delovale tudi menedžerke velikih bank, in glej ga zlomka, te banke so jo odnesle z najmanj praskami …
Ko govorimo o vstopu žensk v javni prostor, ne moremo mimo družine. Ena od mednarodnih raziskav je pokazala, da ženske pri vstopu v politiko najbolj ovirajo prav domače obveznosti, prevladujoč tradicionalni pogled na vloge žensk v družbi in pomanjkanje družinske podpore. Tudi pri nas glavno breme v družinah še vedno nosijo ženske. Za posvečanje družini in pospravljanje porabijo enkrat več časa kot moški in so zaradi bolezni otrok šestkrat več na bolniškem dopustu. Vse več jih zato konflikt med pričakovanji drugih in lastnimi željami rešuje z gospodinjskimi pomočnicami. Kar pa ni rešitev, saj te razlik med spoloma ne odpravljajo, temveč jih zgolj reproducirajo.
