Prazniki in proslave, postavljanje kipov, poimenovanje ulic in mest ter druge oblike slavljenja znanih osebnosti so običajno najbolj vidni, ne pa tudi edini izrazi vsakokratne politično-nacionalne in verske ideologije. Dolgoročneje pomembnejši so sicer posegi v šolsko in znanstveno sfero. Oblasti skušajo skozi odnos do preteklosti na manifestativen način promovirati takšne ali drugačne "vrednote", hkrati pa legitimirati ali utrditi svojo oblast oziroma utemeljiti, zakaj bi na oblasti morale ostati, religije pa pokazati svojo "posebno" vlogo v družbi. Kakšne razlike tu med demokratičnimi in nedemokratičnimi sistemi ni, morda le v tem, da je v demokratičnih sistemih to mogoče kritizirati in s pomočjo javnega mnenja (začasno?) vplivati na odločitve. V Sloveniji je bil tak primer s kipom bana Dravske banovine in predsednikom italijanskega sosveta za t.i. Ljubljansko pokrajino Marka Natlačna, ki ga je leta 1942 ubila Varnostna obveščevalna služba OF. Nasilna smrt sicer povprečnega in tipično nedemokratičnega politika iz časov med obema vojnama naj bi bila zadosten razlog za spomenik (v Sloveniji občutka za razliko med pravico do groba in pravico do spomenika skorajda ni). Običajno je razlika tudi v tem, da v demokratičnih ureditvah ulic ne poimenujejo in kipov ne postavljajo še živim osebnostim. Izjema (tudi v Sloveniji) je katoliška cerkev, ki je na primer dosegla, da so po papežu Janezu Pavlu II. ulico v Ljubljani poimenovali še za njegovega življenja; table na krajih, ki jih je obiskal, pa so povsod po svetu, tako na sakralnih kot na javnih objektih (v Sloveniji na primer celo na stavbi rektorata državne Univerze v Mariboru, kjer je blagoslovil začetek obnove stavbe).

Čistka med spomeniki

Slovenija je v 20. stoletju imela več revolucionarnih prevratov, ki so temeljito počistili s prejšnjimi prazniki, kipi in poimenovanji. Prvi je bil prehod iz Avstro-Ogrske v Kraljevino SHS. Tedaj je nezaželeno in narodu sovražno postalo vse, povezano z bivšo državo, še posebej pa z (avstrijskim) nemštvom in seveda tudi s Habsburžani. Okupacija je pometla s kipi Karađorđevićev in simboli Kraljevine Jugoslavije, vsak od okupatorjev je z novimi kipi, preimenovanji ulic in tudi krajev sledil svoji okupacijski politiki. Obdobje po drugi svetovni vojni je prineslo junake delavskega in revolucionarnega gibanja ter narodnoosvobodilne vojne. Po prvih večstrankarskih volitvah leta 1990 in še pred osamosvojitvijo je Demosova večina želela radikalno opraviti s "socialistično navlako", ki naj ne bi bila drugega kot ostanek "totalitarizma". Zaradi šibke Demosove večine in drugih prioritet je bil z veliko težavo sprejet kompromisni koledar praznikov, v katerem sta iz prejšnjih časov ostala prvi maj in dan Osvobodilne fronte (preimenovan v dan upora proti okupatorju), saj bi sicer grozilo, da bi Slovenija v osamosvojitev vstopila kar z jugoslovanskimi prazniki.

S spomeniki, slikami in poimenovanji je nastala zmeda, številne nedorečenosti pa se vlečejo do danes in se bodo še naprej. Čeprav se slovenski prehod v večstrankarstvo običajno opisuje kot "mehek" tudi na simbolni ravni, bi to pavšalno prepričanje kakšna poglobljena raziskava gotovo ovrgla.

Vladajoča koalicija je v nasprotju s prejšnjimi liberalnimi vladami spominu na preteklost in uporabi zgodovine v aktualne politične namene zlasti v prvih dveh letih mandata pripisovala zelo velik pomen. To je, tako kot vse drugo, počela izrazito nedialoško in z oblastne pozicije. Kar dva državna sekretarja v kabinetu predsednika vlade (dr. Andrej Rahten, Aleksander Zorn) sta bila v tem mandatu zadolžena (tudi) za zgodovino, precej energije je temu vprašanju namenjal šolski minister dr. Milan Zver, minister za pravosodje dr. Lovro Šturm pa je ustanovil celo poseben sektor ministrstva, ki naj bi "skrbel" za "narodno spravo", to je oblastno interpretacijo novejše zgodovine. Ta je skušal po vzoru vzhodnoevropskih držav povojno nasilje (totalitarizem) raztegniti vse do leta 1990. Nediferencirano črno podobo celotnega obdobja socializma in usmerjeno interpretacijo osamosvojitve je s selektivno izbranimi dokumentarci in dnevnopolitičnimi prispevki nove garniture novinarjev (z zelo šibkim in enostransko usmerjenim védenjem o preteklosti) vneto pomagala soustvarjati nacionalna televizija. Vzeto skupaj je bila intenzivnost ukvarjanja z zgodovino večja, kot jo je bila zmožna prebaviti celo oblast sama. Idejo direktorice Inštituta za novejšo zgodovino z močno podporo ministrov dr. Zupana in dr. Šturma, da bi inštitut po vzoru nekdanjih socialističnih držav postal "nacionalni" in na tak način koncentriral sredstva, kadre in dokumentacijske baze ter s tem dobil tudi nekakšen nadzor nad stroko, so zavrnili že provladni zgodovinarji sami, saj je predlog posegal tudi v njihove interese. Drugi tako niso (nismo) bili nič vprašani. Načeloma bi bila demokratična koordinacija "zgodovinskega polja" morda celo koristna - ideja o tem je bila na strokovni ravni sprožena že leta 1980 -, a je bilo ukvarjanje s preteklostjo izvedeno, kot še marsikaj drugega, na politbirojevski način. Po nekaj mesecih mandata je proti ideologizaciji in delitvam zgodovinarjev na "naše" in "vaše" protestirala skupina zgodovinarjev. Tisti, ki jih je oblastni glas lahko dosegel, so bili hitro opozorjeni, naj se javno ne oglašajo, naj raziskujejo "v novem duhu" in ubogajo. Posamezni zgodovinarji so v strahu za svoje službe ali položaj svojih institucij javno izjavljali, da je bil protest napaka ali da je šlo za prehitro reakcijo, "skok na prvo žogo". Vladi všečnim zgodovinarjem, ki so po političnih kriterijih postali direktorji kakšnega muzeja ali inštituta, člani raznih svetov, komisij in drugih teles, je ravnanje oblasti dalo krila, zaznali so možnost za promocijo po političnih bližnjicah, za nekakšno zdravljenje lastnih kompleksov in za poravnavo takšnih ali drugačnih resničnih in namišljenih osebnih računov.

Na zgodovinarjih preizkušena receptura se je hitro vzpostavila kot splošni obrazec poskusa discipliniranja kritičnih intelektualcev: osebna diskreditacija iz ust ministra ali kakega drugega politika, nato "nadgraditev" obtožb v člankih "reptilnih" novinarjev v strankarskih in provladnih časopisih, pogosto servisirano tudi s strani nacionalne televizije, če to ni zaleglo, pa še poslansko "vprašanje" kakšnega vladnega poslanca ali sprenevedavega Zmaga Jelinčiča. Vse to zgolj zato, da bi zamenjali neposlušne ali ideološko "neprimerne" člane ali predsednike kakšnih šolskih komisij, upravnih ali drugih teles, kar daje več kot slutiti, kakšne so bile razsežnosti političnih obračunov na pomembnejših področjih, kot sta gospodarstvo ali mediji.

Vlada je sicer z uvedbo treh novih praznikov in z decentraliziranim načinom proslav gotovo pokazala nekaj želje po sistematični ureditvi odnosa do preteklosti, pri čemer pa ne gre pozabiti prvotnih teženj SDS, da bi praznik v počastitev priključitve Primorske v resnici ukinil dan upora proti okupatorju; ali da se mehanično v eno praznovanje združi specifično vprašanje boja za Štajersko in severno mejo ter "združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom" (kar je, mimogrede, neposrečena formulacija, saj je bilo Prekmurje do "priključitve" v isti državi kot drugi deli slovenskega naselitvenega ozemlja, Prekmurci pa so bili vedno del slovenskega naroda in jih zato ni mogoče "združevati"). Nekaj državniške modrosti je bilo celo zaznati iz enega ali dveh Janševih govorov. A ti - prej taktični kot dobronamerni - napori so hitro poniknili v izraziti mlačnosti do italijanske (in sočasne lastne) reinterpretacije zgodovine, ob elitističnem zapiranju proslav ter v izboru govornikov, kjer je Janša vsaj na najpomembnejših gotovo dosegel rekord.

Še en mandat za dokončanje Demosovega projekta

Tako kot na drugih področjih bo tudi na področju oblikovanja odnosa do preteklosti morebitnim naslednikom ostala zoprna dediščina. Ta izhaja zlasti iz vzpostavitve nekakšnega manifestativnega patriotizma, ki naj bi prekril kritično državljansko držo ter iz mitologizirane interpretacije zgodovine Slovencev in slovenske državnosti, kjer naj bi "most" potekal od Karantanije preko programa Zedinjene Slovenije do osamosvojitve. No, že pri letu 1848 bi lahko nastal problem tudi za zdajšnjo oblast, saj je bilo dogajanje zaradi revolucionarnih zahtev po odpravi fevdalnega sistema, enakosti pred zakonom in ločitvi cerkve od države nedavno kot izvirni greh sodobne brezbožne družbe problematizirano celo iz najvišjega katoliškega vrha v Sloveniji. Problem je (če pustimo ob strani drugo svetovno vojno in vprašanje socializma) tudi v tem, da je v novodobni interpretaciji jugoslovanstvo pojmovano kvečjemu kot zasilna rešitev v težkih časih, ne pa ideologija, v katero so politiki (vključno s Korošcem in knezoškofom Jegličem) in prebivalstvo verjeli, saj naj bi bili Slovenci vedno "zahodnoevropski" in ne "balkanski". Tudi na jesenskih volitvah naj bi znova in znova, kot nam servisirajo, izbirali med "evropskostjo" sedanje koalicije in "jugoslovanstvom" opozicije, čeprav je, kar zadeva politične metode, v resnici kvečjemu obratno. Zaradi predsodkov, ki se vlečejo še od osamosvojitve, je Slovenija izgubila imenitno priložnost, da bi vzpostavila raziskovalni inštitut ter osrednjo dokumentacijsko bazo za območje bivše Jugoslavije, kar bi ji nedvomno dalo veliko primerjalno prednost, in to ne zgolj na zgodovinopisnem področju.

Posebno mesto v ideologizirani verziji preteklosti je dobila slovenska osamosvojitev. Seveda po vzoru "permanentne revolucije" in gojenja "revolucionarnih tradicij", kakršne smo poznali v prejšnjem sistemu. Sedanja koalicija mora dobiti še en mandat, da bo lahko končala Demosovo delo, slišimo. Po razhodu Demosa na liberalni in konservativni pol ter po osemnajstih letih pluralne Slovenije táko "dokončanje" lahko pomeni zgolj še manj libertarnosti, še več privilegijev za katoliško cerkev, več premoženja za "naše" in več politično agresivnega, a neproduktivnega protikomunizma. Demokratizacija in osamosvojitev, sicer kompleksna in protislovna procesa, kjer so se stvari dogajale ob ključni vlogi civilne družbe, v soodvisnosti mnogih dogajanj v Sloveniji, Jugoslaviji, Evropski skupnosti, ki je prav v tem času postajala Evropska unija, in v še vedno bipolarnem svetu, naj bi v današnji politični percepciji postala premočrtni proces z junaki in "izdajalci". Osrednja osebnost osamosvojitve naj bi postal Jože Pučnik, ki je bil kot vodja koalicije Demos brez formalne oblastne funkcije potisnjen v vlogo nekakšnega "predsednika CK". Pučnik naj bi bil zgodovinsko "motor" osamosvojitve, tako kot je bil "motor" Osvobodilne fronte Boris Kidrič, "zaviralci" pa Milan Kučan (podobno vlogo naj bi imel tudi Janez Drnovšek, kar pa trenutno ne gre v politični koncept SDS, zato se "pozablja") in nekdanja Demosova opozicija. V aktualnem jeziku so torej na eni strani t.i. "pomladne stranke" kot dedinje in "varuhinje" demokratizacije in osamosvojitve (še posebej SDS), na drugi stranke, ki so nasledile nekdanje družbenopolitične organizacije (še posebej stranka Socialnih demokratov kot naslednica "totalitarne" ZK). Če pustimo ob strani dokumentirane zgodovinske razlage in tudi t.i. "if" history (recimo predstavo, kaj bi bilo z osamosvojitvijo, če bi po plebiscitu decembra 1990, ki se ga ni želel udeležiti noben uradni predstavnik drugih držav, morebitni predsednik predsedstva ali predsednik vlade Pučnik v kamere mednarodnih televizij zaletavo izjavljal, da je Jugoslavije konec) ter vse notranje zgodbe Demosa, ki so Pučnika politično in človeško ponižale, mu bo zgodovina priznala, da je politiko "porival" v smeri osamosvojitve. Njegovo vztrajanje je bilo ob pluralističnem konceptu osamosvajanja gotovo pomembno, še zdaleč pa ne prelomno, saj osamosvojitev ni mogla biti zgolj Pučnikov in Demosov projekt, čeprav jo je Pučnik tako dojemal (tudi s samovoljno napovedjo datuma plebiscita). Na srečo je liberalnejši del Demosa zgrešenost take politike dovolj zgodaj spoznal in še pred plebiscitom začel iskati kompromis z opozicijo. Ima pa Pučnik nedvomno zasluženo vlogo najbolj izpostavljenega slovenskega disidenta, enega redkih, ki ga je od šestdesetih let dalje mogoče primerjati z vzhodnoevropskimi intelektualci, kar najbrž povzroča zadrego pri marsikom, ki se danes predstavlja za "disidenta", v resnici pa je živel komformistično partijsko malomeščansko življenje. Poudarjena Pučnikova osamosvojiteljska vloga naj bi politično obsijala zlasti Janšo. Model tovrstne politične izrabe zgodovinskih osebnosti je preizkušen, Stalin je pred svoje portrete risal Marxa in Lenina, da bi se sončil v njuni slavi in bil edini pravi dedič njune veličastne ideje, podobno ravna na Kubi Fidel Castro s Che Guevaro in Camilom Cienfuegosom. Hitro, v stroki in javnosti nepreverjeno poimenovanje letališča na Brniku po Pučniku je imelo namen postaviti javnost pred izvršeno dejstvo. Že zaradi vremenskih napovedi in letalskih zamud je Pučnik verjetno najbolj omenjano ime v Sloveniji, a to njegovemu spominu ne služi čisto nič, če dodamo že razširjeno ironizacijo ("Pučnik v megli", "Pučnik zaprt" ipd.), pa je to medvedja usluga njegovi zgodovinski vlogi, saj idejni avtorji poimenovanja niso pomislili niti toliko, kot so slavilci Tita, ki so v Bosni po njem poimenovali Drvar, ne pa rojstno mesto socialistične Jugoslavije - Jajce. Ob bolj racionalnem odnosu in pritegnitvi stroke bi oblast skupaj z mestom Ljubljano (kjer bo Pučnik sicer dobil ulico) lahko našla mnogo boljšo rešitev za počastitev njegovega spomina.

Da sicer nima pomislekov pri izkoriščanju zgodovinskih osebnosti v promocijske namene, tudi če gre za nasprotni politični tabor, je Janša pokazal z udeležbo pri odkritju spomenika dr. Janezu Drnovšku. Brez kakršnihkoli zadržkov do vsega, kar je o njem prej zapisal ali izrekel in mu z oblastne pozicije tudi naredil - ob(sodba) pa ni daleč od tiste, ki jo namenja Kučanu -, je Drnovška "naslikal" pred svojo podobo, delila pa naj bi vrednoto povezovanja?! To, da je bil v Brežicah izžvižgan, ko se je hotel sončiti tudi v slavi športnika Primoža Kozmusa, morda nakazuje, da bodo tovrstna poceni prisvajanja v politične namene nekoč le imela omejen obseg ali celo postala kontraproduktivna.

Revolucionarna tradicija

Na področju odnosa do preteklosti je sedanja oblast obnovila revolucionarno tradicijo prejšnjega sistema. Negativna dediščina mandata so: razvrednotenje zgodovinske stroke zaradi skoraj do absurda prignanega izkoriščanja preteklosti v strankarsko-politične namene; posledično sprta stroka (za kar se politiki, resnici na ljubo, ni bilo treba prav veliko truditi); politično imenovani direktorji nekaterih inštitucij; ob solidnih obstoječih, a nezadostno financiranih znanstvenih inštitutih s kvalificiranimi kadri nagla vladna ustanovitev "študijskega centra za narodno spravo", ki naj bi se mimo obstoječih znanstvenih ustanov izolirano ukvarjal zgolj s preučevanjem "nasilja komunističnega totalitarizma v Sloveniji 1941-1990" (kot je naslov prijavljene raziskave); spodbujanje nadaljnjih študijev zgodovine: ob treh v Ljubljani, Mariboru in Kopru še četrtega v Novi Gorici, čeprav so že prvi trije, podobno kot inštituti, finančno podhranjeni, diplomanti pa ne najdejo zaposlitve; na hitro sprejeti in nedomišljeni učni načrti za zgodovino, ki bodo težave povzročali učiteljem, piscem učbenikov, maturitetni komisiji in še komu; unikaten in netransparenten način financiranja zgodovinskih (tudi drugih) raziskav s (pre)veliko diskrecijsko vlogo ARRS pri razdeljevanju državnih sredstev; še naprej nerešeno vprašanje grobišč in t.i. "vojnih zakonov". In najbrž še kaj, kar sedaj še ni vidno.

Opcije za naslednji mandat so podobne kot na drugih področjih. Enaka ali le delno modificirana oblast se bo še naprej trudila zavzeti čim več položajev v šolski, znanstveni in tudi univerzitetni sferi, kjer bodo univerze pač to dopustile (v tem mandatu je prejšnjemu ministru za znanost popustila vsaj ena fakulteta oziroma oddelek za zgodovino, kar bo nedvomno zbujalo skomine še komu).

Morebitna nova oblast z isto "formo mentis", a drugačnim predznakom, se bo zgolj ulegla na postlano.

Če bo v resnici prišla obljubljana "nova politika", se bo morala odreči instrumentalizaciji zgodovine v politične namene, tako pri postavljanju spomenikov in poimenovanjih kot pri vsem drugem (verjamem, da bi na primer ob konstruktivnem sodelovanju stroke in brez političnih kalkulacij tudi Drnovškova družina videla smisel v počastitvi njegovega spomina na racionalen in usklajen način). Omejiti bo morala svoje apetite na zagotavljanje pogojev za delo brez poseganja v avtonomnost zgodovinske stroke (seveda tudi drugih). V dogovoru s stroko bo morala jasno povedati, koliko in po kakšnih kriterijih bo v celoti namenila za raziskovanje preteklosti in za izobraževanje zgodovinarjev (v Sloveniji je le kakšnih 10, 12 raziskovalnih skupin, nekatere celo z istih inštitutov, vsega skupaj morda sto raziskovalcev ali še manj). Skupni izračun in realna mednarodna primerjava tu ne bi smela biti prav zapletena zadeva. Stimulirati bo morala povezovanje raziskovanja in izobraževanja (na primer državnih inštitutov in univerz ter med univerzami), delitev dela med njimi, ne pa neproduktivno drobljenje in "kvazikonkurenčnost". Konkurenčnost naj se izraža predvsem navzven, do primerljivih držav.

Seveda pa bo tudi stroka morala zelo razmisliti o svojih ciljih in o odnosu do politike. Tudi o tem, zakaj je v veliki meri pristala na njene retroaktivne vzorce. Ali bo izkušnja zadnjih let dovolj koristna, bomo šele videli. Upajmo, da ne šele čez mandat ali dva.