Poslovil se je Milan Makuc. Za njegove mimoidoče sodobnike bržkone neznano ime, dasi so ga mnogi nevede poznali. Vsaj po nazivu - izbrisani. Sokrajani, Pirančani, so ga nemara poznali še na videz, ko se je sprehajal po mestu in se družil s prijatelji. Bil pa je eno najbolj znanih imen v množici anonimnih, ki so v začetku devetdesetih let izgubili status državljana. Ironično je, da se je poslovil prav v času, ko so o njem in njemu podobnih znova razpravljali v visoki politiki. Tako hladno in brezosebno kot vsakokrat doslej. Medtem ko so tako izvoljenci ljudstva glasno razpravljali "o ničemer", se je Milan tiho poslovil.

Milan Makuc je bil čudovit človek, pravijo tisti, ki so ga bolje poznali. Razgledan svetovljan, ki je rad bral časopise in bil vešč štirih jezikov. Zadnje mesece življenja je preživljal v majhni sobici, brez ogrevanja, kopalnice, pred tem je prespal, kjer je pač lahko. Zastran političnih in birokratskih krivic ter hladnega odnosa pristojnih služb v Luciji in Piranu je bil nenadoma pahnjen na rob obstoja.

Izgnan na cesto

Rojen je bil v istrskem mestecu Raša leta 1947. Starša sta bila Slovenca in ko mu je bilo skoraj sedem let, se je družina preselila v Slovenijo. Osnovno šolo je sprva obiskoval v Žireh, nato v Luciji, kjer je živel, dokler ga leta 1994 niso vrgli iz stanovanja.

Izučil se je za natakarja in se zaposlil v restavraciji hotela Belveder, vendar si je vselej želel po svetu. Zato se je zaposlil pri Splošni plovbi in tako večkrat obkrožil zemeljsko oblo.

Na plebiscitu je, kot je večkrat pripovedoval, s ponosom glasoval za osamosvojitev Slovenije - nato pa mu državljanstva niso podelili. Znašel se je namreč na seznamu 18.000 prebivalcev, ki jih je ministrstvo za notranje zadeve izbrisalo iz registra državljanov. Številka je nepreverjena, z njo maha politika, nekateri poučeni pa ocenjujejo, da je bilo takih ljudi, ki niso dobili statusa oziroma državljanstva, približno 29.000. Drugi pravijo, da jih je bilo celo več kot 80.000.

Makuc je ostal brez vseh pravic - brez službe, brez socialne podpore, brez zdravstvenega zavarovanja. In ker ni imel statusa, so ga na koncu vrgli še iz stanovanja.

Nato je zbolel, a birokratov tudi to ni premaknilo…

"Da je resno bolan, je Milan posumil pred dobrimi šestimi leti," se spominja njegova prijateljica Vesna Lovrec, ki je zdaj ob njegovi smrti z javnim pismom spomnila nanj. Pred dvema letoma se mu je rana na ustih močno povečala. Socialna delavka, ki je to opazila, mu je tedaj svetovala, naj poišče zdravniško pomoč. "Vendar nasvet ni pomagal, saj so ga v ambulanti na Primorskem odslovili, ker je bil brez dokumentov in brez zavarovanja," je še pripovedovala. Prijatelji so ga zategadelj odpeljali v Ljubljano, v ambulanto za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja, saj izbrisani druge možnosti nimajo. Tam je zdravnik Aleksander Doplihar ob pregledu ugotovil, da ima maligni tumor na zgornji ustnici in delu desne strani lica. Zaradi nujnosti primera ga je napotil naprej.

Posledica bolezni

Bil je operiran. Februarja je bil nato še zadnjič v bolnišnici, nato je dneve preživljal doma. Zaradi krvavitve iz požiralnika je umrl v začetku junija.

Milan Makuc je bil prvi na seznamu izbrisanih, ki so po dolgem čakanju na pravico obupali in julija 2006 vendarle vložili tožbo na evropskem sodišču za človekove pravice. Osem dni po vlogi so mu na upravni enoti v Luciji izdali dovoljenje za stalno prebivanje. Stanovanja mu seveda niso vrnili.

Dobro ga je poznala Uršula Lipovec Čebron, sodelavka nevladne organizacije Karaula Mir. Tudi ona se ga spominja predvsem kot srčnega človeka. "Umrl pa je doma, sam, ne da bi poklical zdravniško pomoč," je pripomnila. Njegova zgodba, še doda, ni osamljena.

Vaso Predojević, avtor knjige o izbrisanih z naslovom Zločin brez kazni, navaja tudi številna druga imena, ki so spričo neurejenega statusa, ki jim ga je birokratsko in politično kolesje vztrajno zavračalo, umrla brez ustrezne zdravstvene oskrbe. Navaja jih po imenih: Ernest, Dušan, Vaso, Ranko, Milorad, Vasilij, Boško… Ocenjujejo, da je takih primerov kar nekaj deset.

Izbrisani so pač politični tabu, o katerem, kot kaže, ni dostojno spregovoriti odkrito in sploh ne kot o ljudeh. Vendar so njihove zgodbe še kako človeške.

Uršula Lipovec Čebron dobro pozna štiri zgodbe. Vsaka po svoje je šokantna, pripoved o Veri, kot jo je imenovala, pa je še posebno neverjetna.

Izbrisana med porodniško

Vera prav tako živi na Primorskem in je bila še na porodniški, ko so ji prenehali izplačevati dohodek. Kot so ji povedali v hotelu, kjer je bila zaposlena, tuji državljani brez veljavnih dokumentov ne morejo biti zaposleni v slovenskem podjetju. Čez noč in ne da bi jo obvestili, je bila namreč izbrisana. Ker je ostala brez dokumentov, brez statusa, so ji vzeli stanovanje, ki je bilo v lasti delodajalca, pa čeprav je najemniška pogodba še vedno veljala in je v stanovanje vložila večji del svojih prihrankov. Otroka, hčerko in sina, je poslala staršem na Hrvaško.

Več v tiskani izdaji!