Skratka, napovedan je bil organiziran incident, ki bi lahko povzročil zelo neljube situacije, tudi nasilje.

S kakšno osamljeno izjemo je bil molk slovenskega političnega razreda, ob Podobnikovih grožnjah z zaprtjem meje in ob vsem dogajanju na meji v Istri, milo rečeno škandalozen. Še več, po prvem neuspelem Podobnikovem poskusu, v sodelovanju z obritoglavci, "hervardi" in člani Stranke slovenskega naroda, tako rekoč elito slovenske skrajne desnice, nekateri veljaki, tudi v "levosredinski" opoziciji, niso le molčali. Borut Pahor, na primer, je želel Jorasove argumente in problem cvetličnih korit načeti celo v evropskem parlamentu in spet dosegel le to, da se je pred evropskimi kolegi osmešil. Pahor in drugi strankarski veljaki vedo, da obstajajo dokumenti, ki dokazujejo, da tistih 113 hektarjev južno od Dragonje ni "nesporno slovenskih", temveč so "sporni", čeprav so trenutno, kot je povedal tudi predsednik Danilo Türk, dejansko pod hrvaškim policijskim nadzorom, zaradi česar je odločba piranskega sodišča tako smešna in nerazumljiva, kot so smešne intervencije na to temo v Bruslju. A pustimo politiko strank, ki očitno v napačni smeri in z napačnimi ocenami iščejo svojo volilno nišo.

A če je nacionalna politika znova zatajila, je tokrat treba priznati modro ravnanje obmejnih istrskih županov in odlično potezo koprskega župana Borisa Popoviča, ki je istrske kolege zbral pri sebi, na pravem mestu in v pravem času, ter Jorasu, Starmanu, Podobniku in celotni politični Sloveniji, ki ne ve, kako se opredeljevati pred grozečimi karantanskimi črnimi panterji, rekel bobu bob in se opredelil proti nacionalističnim izpadom in manipulacijam v škodo tradicionalnemu istrskemu sožitju. Kapo dol. Popovič je nedvomno kontroverzna figura, njegovo ravnanje in marsikatere odločitve sprožajo utemeljene polemike v javnosti, a priznati mu gre pragmatično tankočutnost pri vprašanjih, ki zadevajo obmejno sožitje, bodisi s Hrvaško bodisi z Italijo. Nacionalizem mu je tuj, kar v sedanjih razmerah ni nepomembna odlika. Doživljamo torej preobrat na meji? Je to konec neumnih ekscesov in začetek treznega pogajanja za arbitražo oziroma meddržavno sodišče? Ne vem, ali je optimizem utemeljen. Naš državni politični razred še ni dojel, da se igranje z nacionalnimi čustvi tokrat ne izplača, vsaj na Obali ne. Nacionalisti ne bodo odnehali kar tako; vložili so veliko naporov v zadnjih letih, vlade pa so jim dajale povod s prikrivanjem nekaterih dejstev o meji, ki jih javnost ne pozna, mladi skini in hervardi, ki so rojeni po osamosvojitvi in ne vedo prav nič o realnosti v Istri, so prepričani, da Hrvaška okupira "nesporno slovenska ozemlja". Dokler jim bo to ponavljala tudi politika, desna in leva, bodo tako kot Joras prepričani v svoj prav in nadaljevali pohod. Če se ne bomo z njimi ukvarjali pravočasno, se bodo na koncu z nami ukvarjali oni.