Peru – inkovska država

Jezero Titikaka
Ob prihodu v mesto Puno sem se najprej napotil v pristanišče, kjer me je že čakal »El capitan«, ki mi je ponujal svoje storitve. Svoje besede je podkrepil še z raznimi zgodbicami in mi tudi pokazal nekakšno dovolilnico, da je res kapitan svoje ladjice. Če sem si želel ogledati plavajoče otoke, sem res moral kar z njim, saj je bil edini kapitan na pomolu. Pogodil sem se za ceno in se usedel. Šele nato sem izvedel, da mora biti čoln poln, preden lahko odrinemo. V slabi uri, kolikor sem čakal na napolnitev čolna, me je ogovorilo vsaj ducat bolj ali manj neprijaznih prodajalcev, ki so mi na vsak način želeli prodati stvari, za katere so že vnaprej vedeli, da me sploh ne zanimajo. Turisti so zelo zaželeni v tolikšni meri, da jim popustijo in jim dajo kakšen dolar, da jih pustijo na miru.
Končno smo se odpravili. Čakala me je dobra ura vožnje. Že takoj po odplutju je ugasnil motor. Potniki smo nemočno opazovali kapitana, ki se je jezil na pomočnika in upal sem, da mi ne bo treba plavati v tem umazanem jezeru. Kapitan se je lotil popravila, nakar je končno preveril posodo za gorivo in ugotovil, da je le zmanjkalo bencina. Še sreča, da je imel rezervno posodo z gorivom in smo lahko nadaljevali pot.

Ime Titikaka pomeni: titi – puma, kaka – ognjene oči. Mogočno ime naj bi bilo namenjeno zaščiti območja pred sovražniki. Na območju jezera Titikaka je 25 plavajočih otokov. Na vsakem živi približno devet družin, enega pa uporabljajo za šolske obveznosti otrok. Tukaj živijo predvsem Indijanci iz jezikovne skupine Ajmara. Žal pa ajmarščina ni dovolj za normalno življenje, tako da večina prebivalcev otokov govori še kečujščino, španščino in nekateri tudi angleščino. Preživljajo se z ribolovom, lovom na ptice in v zadnjih letih predvsem z naraščajočim turizmom, ki vse bolj izpodriva tradicionalne metode zaslužka. Večina otokov leži v zavetju bujnega rastlinja, ki se uporablja kot glavni gradbeni element. Vsake tri do štiri mesece je potrebna nova plast rastlinja, saj bi se v nasprotnem primeru otoki potopili.
Moji prvi koraki na otoku so bili previdni in pazljivi. Noge so se mi rahlo pogrezale. Najudobneje sem se počutil, ko sem se usedel ter opazoval otroke in odrasle pri vsakodnevnih opravilih.
Jezero prebivalcem ponuja vse za preživetje. Skozi otočje teče tudi reka, ki je dovolj čista za uživanje. V mestu kupujejo le vrv (za izdelavo čolna totora) in včasih tudi kakšen priboljšek za otroke.
Domačini so mi ponudili prevoz do otoka, kjer stoji šola, ki sem ga z veseljem sprejel. Peljali so me s totoro, zgrajeno iz enake rastline, iz katere so zgrajeni otoki. Pri gradnji takšnega čolna sodelujejo vse družine otoka in potrebujejo ves mesec, da ga naredijo. Vožnja z njim je tiha in pomirjajoča. Kljub velikemu številu turistov, ki so na otokih, in glasnim perujskim šolarjem jezero obdajata tišina in mir. »El capitan« je že čakal, da nas potnike popelje nazaj v Puno, kjer sem imel zvečer avtobus za Cusco. 

Mesto Cusco te navdihne s svojo bogato inkovsko in burno kolonialno zgodovino. V njem so brazgotine kolonializma vidne skoraj na vsakem koraku. Propad inkovskega imperija se je začel že pred osvajalci iz Evrope, saj so notranja nesoglasja vse bolj silila v ospredje. V 30. letih 16. stoletja so Špancem pri kolonializmu prišli na pomoč epidemija koz in malarija ter zajetje zadnjega inkovskega vladarja Atahualpe. Po njegovi usmrtitvi so bili Inki popolnoma izgubljeni. Španski osvajalci so v inkovski prestolnici Cusco porušili vse templje in svetišča ter zgradili cerkve, ki so služile množičnemu spreobračanju v rimskokatoliško vero. Gradbeni material, ki je ostal od templjev in svetišč, so uporabili za gradnjo cerkva in zelo visokih temeljev, na katerih so potem zgradili hiše, v katerih so prebivali. S tem so želeli prikazati svojo moč nad inkovskim prebivalstvom. To jim je zelo dobro uspelo, saj je bil Peru še 300 let po zavzetju španska kolonija. Cusco danes slovi kot izhodiščna točka za vse popotnike, ki si želijo obiskati slavni Machu Picchu.

Preden sem se odpravil na pot, sem v mestu poiskal tržnico, kjer strežejo najboljšo hrano. Tržnica slovi po jabolčni piti, ki se ji nikakor nisem mogel upreti. Na Machu Picchu lahko obiskovalec pride po inkovski poti – štiridnevna pešpot, neposredno z vlakom ali s postanki med vasicami z različnimi prevoznimi sredstvi (avtobus, kombi, taksi, vlak). Odločil sem se za slednje, saj naj bi mi ponujalo največ zanimivih doživetij. Po sedmih urah potovanja sem prispel v vasico Ollantayambo, kjer sem moral počakati na večerni vlak, ki me je popeljal tik pod Machu Picchu. Na glavnem trgu sem se usedel in si privoščil malico. V trenutku se je okrog mene zbralo polno perujskih otrok, ki so se želeli z mano fotografirati. Po tridesetminutnem poziranju in vsesplošnem smehu sem si lahko oddahnil od tega »slavnega« življenjskega sloga. Pred mano se dve deklici nista pustili motiti in sta igrali svojo igro gumitvista z navadno vrvjo. Vsakokrat, ko je ena preskočila vrv, se je tisti drugi, ki je držala gumitvist, vrv zarezala v kožo. Na določenih mestih so se že pojavile prve manjše krvave ranice. Vsake toliko časa je na trg prispel poln avtobus turistov. Domačinke, ki so medtem leno poležavale v senci, so že ob prvem zvoku avtobusa skočile pokonci in vriskajoč odhitele na trg, kjer so skušale prodati kakšno banano ali sladkarijo.

Ura je bila končno sedem in vlak je prispel na postajo. Ker še nihče ni imel vozovnice za vlak, se je takoj po odprtju začel boj za nakup. Z nekaj iznajdljivosti in prerivanja mi je uspelo kupiti vozovnico. Preden sem stopil na vlak, so mi jo varnostniki trikrat pregledali in me vljudno usmerili v železniški vagon, ki sem ga imel pred nosom. Toliko nepotrebnega dela. Po slabi uri je vlak le odrinil. Za vse druge, predvsem domačine, ki niso dobili karte, je bil na voljo jutranji vlak. Vsi zahodni turisti smo bili nameščeni v posebnem vagonu, kamor domačini nimajo vstopa. Vagon ni bil nič posebnega. Bolj je bil podoben muzeju, kot pa namenjen prevozu.

Zgodaj zjutraj sem se odpravil v tako dolgo skrito mesto Machu Picchu, ki še danes počiva nekje visoko med oblaki. Bilo je deževno obdobje in le upal sem lahko, da se bo prikazalo kaj sončnih žarkov. Pred vstopom v mesto sem plačal nesramno drago vstopnino in se napotil raziskovat ruševine. Mesto te takoj očara in te prevzame z vso svojo lepoto in veličino. Povzpel sem se do sončnih vrat in ponudil se mi je presenetljiv razgled. Mesto se je dvigalo nad deževnim gozdom, obdajale so ga visoke gore in zavito je bilo v tančico oblakov. Pojavili so se tudi prvi sončni žarki, ki so počasi, a vztrajno silili skozi oblake in košček za koščkom razkrivali Machu Picchu. Popolnoma sem bil prevzet. Machu Picchu je bil dolga leta pozabljeno mesto. Uradno so ga odkrili šele leta 1911 in od takrat privablja obiskovalce iz vsega sveta.
Pozno popoldne sem se vrnil v dolino, kjer sem opravil nekaj manjših nakupov. Zgodaj zjutraj me je čakala dolga pot do Nazce.

Zjutraj sem na avtobusni postaji izvedel, da je moj stari avtobus odpovedan, ker je v okvari. Za isto ceno so mi ponudili luksuzni avtobus, le da je šel dve uri kasneje. Odlično! Končno bom potoval po enaki ceni kot domačini. Na avtobusu so mi postregli celo večerjo, ampak tudi tukaj ne gre vse brez zapletov. Avtobusni prevozniki namreč velikokrat prodajo isti sedež dvakrat ali celo večkrat in potem se za tvoj sedež, ki ga plačaš, bori še nekdo. Vse skupaj je le neprijetna izguba časa, saj poskušajo za tistega, ki pride pozneje, najti drug sedež na avtobusu. Če pa je vse polno, se je treba zelo prerekati in čez čas, če je oseba dovolj vztrajna, celo popustijo ter te nekam stlačijo. Na srečo je bil dvakrat prodan sosednji sedež in ne moj. Potnik je na žalost obtičal na avtobusni postaji.

Nazca je še eden tistih mističnih krajev, kjer se domačini za vsakega turista prerivajo kot mrhovinarji. Vsak že na daleč ponuja najboljši hotel in najboljše oglede risb iz zraka ter puščavske grobove. Še preden mi je uspelo stopiti z avtobusa, me je imelo ogledanega že vsaj deset domačinov. Vsak me je želel prepričati, da naj se odločim zanj in za njegov hotel. Ves izčrpan od štirinajsturne vožnje sem izbral enega, kar se je izkazalo za zelo dobro potezo. Hotel je bil lepo urejen in poceni. V Nazci sem najel letalo za 55 dolarjev za prelet »pampo de Nazce« − doline, kjer si lahko samo iz zraka ogledaš ogromne slikarije, vpraskane v puščavski relief. Slikarije podob se kažejo kot opica, kolibri, pajek, spirale, ribe, pristajalna steza in celo kot človeška podoba, ki maha v nebo. Naredilo naj bi jih ljudstvo Paracas nekako med letoma 200 pr. n. št. in 700 n. št. na območju, ki obsega kar 500 kvadratnih kilometrov. Mnogo raziskovalcev je poskušalo razvozlati to uganko. Najbolj znan med njimi Erich von Daeniken je celo posvetil svoje življenje tej uganki. Prišel je do zaključka, da so vse te risarije in celo pristajalno stezo naredili za bitja iz vesolja. Ostali raziskovalci se s to teorijo ne strinjajo in poskušajo uveljavljati svoje teorije o predinkovskem igrišču, ostankih ogromnih tkalskih mrež ali pa menijo drugače.

Popoldne sem si ogledal še puščavsko pokopališče Chauchilla, ki ponuja pogled v grobove mumij in okostij. Grobovi so namreč odprti. Čez dan je puščavsko mesto Nazca pusto in prazno. Turisti smo na tleh ali v zraku v puščavi, domačini pa se skrivajo pred soncem in uživajo v zavetju sence. Zvečer se vodiči prelevijo v glasbenike in prodajalce kulinaričnih specialitet ter zabavajo celotno mestece do poznih nočnih ur.
Ob zaključku svojega potovanja sem se ustavil še v majhni oazi Huacachina. Pred odhodom domov sem se sproščal v deskanju na pesku in užival ob sončnem zahodu.