Pogosto nič. Dr. Verginella popisuje poskuse preživetja Slovencev v italijanski državi, soočenje s fašizmom na eni strani in jugoslovansko zadržanostjo do njihove usode na drugi, izselitve, taborišča, migracije. In ob vsem tem njihovo živahno kulturno produkcijo, politično aktivnost in različne oblike rezistence.

To je tematika, ki tudi v slovenščini ni ravno popularno čtivo. Meja drugih pa se je presenetljivo znašla na drugem mestu najbolj prodajanih knjig v Italiji. Na prvem je italijanski prevod Nekropole tržaškega pisatelja Borisa Pahorja. Avtorica je študirala zgodovino na univerzi v Trstu in v Ljubljani, kjer zdaj predava zgodovino 19. stoletja na oddelku za zgodovino. Rojena je bila v ribiški vasi Križ severozahodno od Trsta. V slovenščini in italijanščini piše knjige, ki govorijo o ljudeh z meje.

V Italiji se je zgodilo nekaj nenavadnega. Na vrhu lestvice najbolj prodajanih knjig sta dva slovenska avtorja. Boris Pahor s prvim italijanskim prevodom Nekropole in vi z Mejo drugih.

Pahor je na prvem mestu. To ni njegov prvi prevod. Nekropolo so v italijanščini izdali že leta 1997.

Zakaj pa so jo Italijani opazili šele zdaj?

Zdaj je Pahorja prvič objavil pomemben nacionalni založnik in je uspešnica. Z mojo knjigo je podobno. Dve pomembni italijanski založbi sta objavili slovenska avtorja. V preteklosti sem objavljala pri italijanskih založbah, ki so vidne le na deželni ravni ali znane v ozkih znanstvenih krogih.

Kaj se zgodilo Italijanom, da jih nenadoma zanimajo knjige slovenskih avtorjev o drugi svetovni vojni in povojnem obdobju?

Zadnjih nekaj let so v Rimu goreče odpirali vprašanje italijanske vzhodne meje. Politiki so na to področje posegali z enostransko interpretacijo in skoraj izključno s temami, kot so fojbe in istrski eksodus. Uvedli so državni praznik dan spomina, obudili so spomin na italijanske žrtve in na izgubo Istre in Dalmacije. Pretežno enostransko spominjanje pa je vendarle sprožilo zanimanje tudi za to, kar se je dogajalo pred koncem vojne.

Del italijanske javnosti je zagotovo zaznal instrumentalno rabo zgodovine in si zastavil vprašanje, kdo so bili tisti krvniki, ki so metali Italijane v fojbe in izganjali "naše". Ponujena uradna verzija dogodkov je sprožila radovednost in najbolj kritičen del italijanske javnosti hoče bolje razumeti, kaj se je tudi med vojno in pred njo dogajalo na italijansko-jugoslovanski, danes italijansko-slovenski meji. Ko je italijanski predsednik Giorgio Napolitano o tem spregovoril zelo agitatorsko, so ob njegovi politični rabi zgodovine skorajda vsi molčali. Le zelo redki so si upali spregovoriti in reči kaj kritičnega, čeprav je bilo v ozadju zaznati kar nekaj negodovanja.

In v to ste stopili z Mejo drugih?

Knjiga osvetljuje posledice fašistične politike na Primorskem, raznolike oblike raznarodovanja ter preganjanja intelektualnega in politično aktivnega jedra primorskih Slovencev. V ospredje postavi življenjske zgodbe Primorcev in Primork, ki so na lastni koži okusili krutost fašističnega režima, bili obsojeni pred posebnim sodiščem, zaprti ali izgnani. Tisti, ki so se odselili v Jugoslavijo, so se morali pogosto soočiti z okoljem, ki jim ni bilo naklonjeno. Namen knjige je pokazati heterogenost slovenske družbe, ki je živela v Trstu in Gorici pred koncem druge svetovne vojne, mnogoterost življenjskih usod, ki spodbijajo enoznačno interpretacijo, ki se je uveljavila v zadnjem času v Italiji in ki prisega na poenostavljeno delitev na slovanske krvnike in italijanske žrtve.

Italijanom razlagate, da sta ob meji dve izkušnji. Zakaj ste jim tako privlačni?

Razlagam jim, da je tudi druga stran heterogena. Da tukaj niso bili samo zmagovalci, ki so s titovko na glavi vkorakali v Trst. Doživljanje konca druge svetovne vojne je bilo pluralno. Velika večina slovenskega prebivalstva z italijanskim proletariatom, komunistično in socialistično orientiranim Trstom se je veselila osvoboditve. Bil pa je tudi del slovenskega prebivalstva, ki je na jugoslovansko upravo gledal z odporom in se v njej ni prepoznal. Tudi med tistimi, ki so pozdravili prihod jugoslovanskih oblasti, se pozneje niso vsi identificirali z njimi. Večina slovenskega prebivalstva, ki je podpirala jugoslovansko opcijo, pa je po odhodu partizanke vojske doživljala močan občutek izgube.

Upanje, da se bo s padcem komunizma zgodovina počistila, je bilo morda preuranjeno.

Močno preuranjeno.

Kaj je boljše? Se spominjati ali postaviti kamen na vse skupaj?

Travme je treba razgraditi. Rane se lahko zacelijo samo, če jih prej odpremo in očistimo. Tu mislim na prevzem odgovornosti, ki so jo imeli posamezniki in skupnost, za priznanje drž in napak. Slovenska politika in dolgo tudi slovensko zgodovinopisje sta glede obmejnih travm večkrat nojevsko potiskala glavo v pesek. Velikokrat so se zgodovinarji izgovarjali, da ni virov in da se zato pač ne da pisati o vprašanjih, o katerih je italijanska stran objavljala zajetno memoaristiko in tudi zgodovinopisne razprave. To ni bilo dobro opravičilo.

Letošnji in lanski nastop Giorgia Napolitana potrjujeta močan interes italijanske politike, da bi se te teme ohranile v ospredju politične pozornosti. Gre za način poenotenja italijanskega nacionalnega spomina. Zgodba o tem, kako je obmejna tematika stopila v osrednji italijanski prostor, je vsekakor vredna razmisleka. Vloga zadnjih dveh predsednikov republike, najprej Ciampija, potem Napolitana, je bila zagotovo ključna. Oba sta obnovila le spomin na italijanske žrtve. Zamolčala sta multietničnost ozemlja in večnarodnostno pripadnost žrtev, tistih, ki so zapustili svoje domove, predvsem pa sta potrdila mit o Italijanih kot dobrih ljudeh.

Vsaka zrela demokratična družba bi morala biti sposobna brezkompromisnega spominjanja, tudi tistega, ki zadeva najbolj grozna dejanja. Šele nato lahko nastopi pozaba sama od sebe.

Kako pa lahko v časih prevrednotenja zgodovine ohranite znanstveno avtonomijo, ne da bi padli v isto past?

Zgodovinar Carlo Ginzburg pravi, da bi morali delati tako kot ruska kmetica, ki jo Tolstoj navaja kot tisto, ki poskuša z religiozno držo ohraniti distanco do sveta. Vzpostavljanje distance je vaja, ki jo je treba vedno znova obnavljati. To je stvar discipline in zavedanja, kaj kot zgodovinar počneš. Za vsako raziskavo in pisanje je izbira. Teh izbir se moramo zavedati, ker je to pomembno za končni rezultat. Nihče ni izvzet iz zunanjih vplivov. Zgodba o popolnoma objektivnih in nepristranskih zgodovinarjih je samovšečna pravljica.

Ponovno branje zgodovine v Sloveniji je proizvedlo dva tabora, medsebojni prezir, novo ideologijo in bolj malo realistične obravnave dogodkov. Zgodovinske razprave, ki postanejo del javnega diskurza, so takoj predmet politizacije, zgodovina pa je travma, nekaj mračnega, česar se skoraj bojiš dotakniti.

Tako kot so psihične travme potrebne psihoanalize, tako je tudi slovenska zgodovina potrebna poglobljene in celovite analize, ki bi bila neodvisna od končnih političnih potreb in zahtev. Pisanje politične zgodovine ostaja glavna preokupacija slovenskega zgodovinopisja in z njo se pojavlja tudi potreba, da bi bila ta politična zgodovina všečna tej ali oni politični opciji. Tek zgodovinarjev za političnim vozom pomeni tudi, da vsak resnejši politični obrat zahteva prepozicioniranje in novo pisanje zgodovine.

Po prvi in po drugi svetovni vojni je bilo vloženo ogromno energije za to, da se je pisala nova politična zgodovina. Podobno se je zgodilo v devetdesetih letih in kot kaže, se bo zgodba še ponavljala. Zagotovo bi bila večja distanca do političnega voza zgodovinopisno produktivnejša.

Pa se je res treba tako intenzivno spominjati?

V Sloveniji smo priča "vojnam spomina", hkrati pa je opazna tudi velika nagnjenost k selektivni pozabi. Spomnimo se le usode slovenskih deportirancev in deportirank v nacistična in fašistična taborišča. Boris Pahor je s svojo Nekropolo doživel velik uspeh v Franciji, danes končno v Italiji, v Sloveniji je Pahorjeva taboriščna proza skorajda neznana. V povojni Sloveniji so dolgo obstajali le partizanski heroji. Danes zahtevajo svojo ekskluzivnost žrtve komunizma. Nadvse pomenljivo je, da je izkušnja taboriščnika, taboriščnice v slovenskih spominjanjih na vojno politično neuporabna. V Sloveniji njihovi spomini niso dobili primernega obeležja.

Se premalo spominjamo druge svetovne vojne? Zveni presenetljivo.

Naj pojasnim. Tisti, ki so preživeli nacistična taborišča, so imeli po vrnitvi velike težave, nekateri so se znašli na zatožni klopi, denimo na dachavskih procesih. Njihovo preživetje v krajih smrti je bilo sumljivo. Nekateri se nikoli niso zares vrnili v življenje. Preživeli so, a niso mogli zaživeti. In družbeno okolje jim ni vedno pomagalo. V Sloveniji taboriščna literatura ni pridobila statusa moralne literature, ki govori o najbolj tragičnih izkušnjah druge svetovne vojne.

Nimamo Prima Levija?

Imamo Borisa Pahorja, ki pa ostaja v Sloveniji brez takšnega priznanja, kot ga je v Italiji pridobil Levi. Odsotnost tega priznanja veliko pove o tem, kako se slovenska javnost umešča v širšo refleksijo o drugi svetovni vojni, s kakšno zamudo spoznava Levija, se sooča s holokavstom in nenazadnje tudi z zgodovino fašizma in nacizma. Teme, ki vsaj nekaj desetletij močno okupirajo evropsko kulturo, ostajajo tudi v delu strokovne javnosti marginalne.

Vi ste mlada avtorica, Pahor pa objavlja že skoraj sto let.

Pahor je po letih mednarodne vidnosti pridobil status pomembnega avtorja tudi v Italiji. V italijanski beroči javnosti ima taboriščna tematika veliko bralcev, povrnjencev iz taborišč pa je čedalje manj. Njihova dragocenost je izjemna in sporočilo, ki ga lahko predajo mlajšim generacijam, izredno dragoceno. Pahor je danes v Italiji zelo močan in prepričljiv glas.

Kje ste se začeli vi ukvarjati z zgodovino?

Začela sem v Trstu na zelo živahnem študiju zgodovine. V osemdesetih letih so bili v Italiji samo štirje oddelki za zgodovino. Ko so v Trstu odprli oddelek, je v mesto prišla smetana italijanskega zgodovinopisja. Oblikovala sem se v okolju, kjer je bila pomembna socialna zgodovina, pristop k politični zgodovini zelo odprt, branje francoskih analovcev pa samoumevno. Ta imprimatur me je zaznamoval pri mojem zanimanju za zgodovino družine in biografije ter zgodovinsko antropologijo nasploh. Zgodovina me je zanimala predvsem kot stvaritev ljudi. Zanimal me je posameznik s svojo življenjsko zgodbo, s svojim ravnanjem v politično prelomnih okoliščinah, kot so bile vojne in veliki normativni preobrati.

Ste zato v knjigi Suha pašta, pesek in bombe objavili dnevnik slovenskega vojaka Bruna Trampuža v italijanski vojski med drugo svetovno vojno?

Njegova hči je dolga leta hranila njegov rokopis. Pred nekaj leti me je poiskala in mi ga izročila. Rekla mi je, da je ob poslušanju nekega mojega javnega nastopa dobila vtis, da bi iz njih lahko nekaj naredila. Obdelava dnevnika je bila počasna. Po prvem branju sem zadevo pustila ležati, potem sem dnevnik predstavila v seriji radijskih oddaj in šele nato sem napisala knjigo.

Pri Trampužu so me zanimala njegova protislovja. Trampuž je bil tržaški Slovenec, nacionalno zaveden in antifašist. Vendar njegovi ideali niso vedno nujno sovpadali s konkretnimi potrebami. V najhujših trenutkih, ko so na primer v Tuniziji vse naokoli padale bombe, je bila njegova glavna skrb hrana. Nikoli mu ni bilo vseeno, kako je bil skuhan golaž, s kakšnimi surovinami ga je pripravil. Kulinarika je bila njegov spiritus agens in ob dišečih testeninah je z lahkoto pozabil na afriško vojno prizorišče, na svojo nacionalno pripadnost ali pa na politično pripadnost omiznikov.

V Trampuževi biografiji so še posebno zanimivi njegovi prestopi iz italijanske vojske v angleško ujetništvo, nato v jugoslovansko kraljevo vojsko in pozneje v Titovo vojsko, ki se dogajajo daleč od doma, v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu. Zelo podrobni dnevniški opisi pričajo o njegovih odločitvah v zgodovinsko prelomnih okoliščinah. Ob političnih in ideoloških ravneh odločanja pa so me zanimale tudi druge, bolj intimne, tiste, ki jih splošni zgodovinski diskurz praviloma ne zajame.

V Trstu je sprehod skozi zgodovino velika reč. V Miramaru se začne z egiptovsko sfingo v pristanišču, gre čez obalo barbarov mimo avstrijskega trga in se konča v Rižarni, kjer je nekajkrat na leto mogoče slišati partizanski pevski zbor, ki poje O bella ciao. Koga vi tam vidite?

Trst je mesto, ki je v dveh stoletjih nastalo skorajda iz nič, iz malega ribiškega naselja, ki je zajemalo srednjeveško jedro in rimske ostanke...

To so zgolj škrbine.

Da. Pravo mesto je nastalo zunaj obzidja v Terezijanski četrti, ki je nastala v osemnajstem stoletju. Njena enovitost je fascinantna. Stavbe so zgrajene po enakem ključu. V pritličju so bila skladišča ali trgovine, v prvem nadstropju uradi, zgornji prostori pa so bili namenjeni bivanju. Mesto je nastalo in živelo v funkciji pristanišča. Šele v drugi polovici 19. stoletja se je Trst začel industrijsko razvijati. Nastale so pomembne manufakture in razvijala se je ladjedelniška dejavnost.

Če živiš v mestu, pa se ti kaže tudi v drugačni luči. Tik ob Rižarni je zelo obiskovan fitnes. Mogoče v kakem drugem mestu ljudje ne bi radi zahajali v bližino kraja, kjer je bilo še pred nekaj desetletji uničevalno taborišče. Podobno stoji ob Miramaru pomolček, kjer se poleti bije pravi boj za prostor za sončenje. Trst si je težko predstavljati brez njegovih plaž, kjer najdejo prostor prav vsi, tudi tisti, ki so se v mesto priselili zadnji, kjer se socialne in nacionalne meje razgradijo in večkrat na novo postavijo. Ljudskost, ki jo Trst po svoje še vedno premore, priča o njegovem hitrem nastanku, o negotovem izvoru njegovega srednjega razreda.

Mi smo peli, da je Trst naš, če smo šli v Trst, pa smo videli, da pravzaprav ni naš. Nikoli pa ga nismo dojeli kot njihovega. Čigavo je to mesto?

Mesto je od tistega, ki v njem živi. Problem pa je, če odločamo o njegovi ekskluzivni pripadnosti. V svoji knjigi pojasnjujem odnos, ki so ga imeli nekateri tržaški Slovenci do svojega rojstnega mesta. Vladimir Bartol se je čutil Tržačana, čeprav ga večinski del mesta ni sprejemal kot takega. Italijanske oblasti mu niso dovolile, da bi se po vojni v njem za stalno nastanil.

Boris Furlan se je imel za Tržačana, vendar je moral Trst zapustiti v času fašizma. Po drugi svetovni vojni, ko se je hotel vrniti, pa so mu prestop meje preprečile jugoslovanske oblasti. Tako Bartol kot Furlan nimata v Trstu domovinske pravice, nimata ulice, ki bi pričala o njiju. Zagovorniki italijanskega Trsta so si doslej prizadevali, da bi slovensko prebivalstvo v njem ohranjalo status prišlekov.

Je problem rešljiv?

Taki pogledi koreninijo v prepričanju, da so bila obalna mesta kraji italijanske civilizacije, zunaj mestnih obzidij pa se je začel agrarni, nekultivirani slovanski svet. S takim preprostim, nekultiviranim, primitivnim svetom pa se ni treba veliko ukvarjati. V ozadju takega razmišljanja tiči razlog, da se Italijani na meji ne učijo slovenščine, da se šolskim oblastem ne zdi primerno ponuditi šolajoči se mladini pouka slovenščine. Zakaj bi se učil slovenščino, ko pa se lahko skorajda vsepovsod ob meji sporazumevam v italijanščini, mi je nedavno pripomnil italijanski znanec in hkrati dodal, kaj pa bi lahko zanimivega prebral, ko je Kosovel itak že preveden v italijanščino.

Slovani niso prišli na morje v Trstu ali v Istri, ampak od Trsta navzgor proti zahodu pri Barkovlju, ne?

Da. Najprej so prišli do obronkov Krasa. V Barkovlje, Kontovel, Nabrežino, Križ, od koder sem jaz doma.

Tam spodaj je sedaj la costa dei barbari, obala barbarov.

Izvorno ledinsko ime za to obalo je Botanjek. Tudi za druge dele obale se uveljavljajo poznejše italijanske skovanke, ki jih prevzemajo slovenski obiskovalci, misleč, da gre za dejanske toponime.

Tam se je ustvarila podoba, da so istrska mesta italijanska, kmetije nad njimi pa slovenske. Ali to drži?

Slovansko prebivalstvo se je najprej naselilo v zaledju mest, vendar je že zelo kmalu začelo prehajati njihova obzidja. Študije Pavla Merkuja so potrdile prisotnost slovanskega prebivalstva v srednjeveškem Trstu. Ideja o neprepustni ločnici med podeželjem in mestom je rezultat etnocentričnih pogledov. Vedno je obstajalo prehajanje iz mesta na podeželje in obratno.

Glavnina slovanskega, slovensko govorečega prebivalstva je živela v zaledju, vendar je bil prehod v mesto možen. Nenazadnje se je ločnica med mestom in okolico spreminjala. V 17. stoletju je mesto nastajalo zunaj obzidja in mestne četrti so se zajedale v kmečko okolico. Sveti Jakob je bil pred drugo svetovno pretežno slovenska, delavska četrt. To pove marsikaj. Večina slovenskega meščanstva je leta 1910 živela v najbolj novi in centralni mestni četrti v okolici Narodnega doma.

Z merjenjem etnične pripadnosti teritorija se v večnarodnostnem okolju vedno zakomplicira. Identiteta posameznika ni nujno nespremenljiva. V osemnajstem stoletju, ko so se trgovci in podjetniki s Kranjskega nastanili na območju nekdanjih tržaških solin, so se imeli za Kranjce. Nihče jih ni vprašal, ali so Slovenci ali Nemci. Od poročnih izbir, sorodstvenih mrež in njihovih strank je bilo odvisno, v katerem jezikovnem okviru so se gibali.

Kako so Slovani prišli? Kot vojska, kot delovna sila?

Prihajali so predvsem kot delovna sila. Zlasti v Istri so začeli naseljevati območja, ki so zaradi epidemij, slabih letin in lakote ostala brez prebivalstva. Benečani so priklicali prebivalce iz notranjosti slovenskih dežel in Hrvaške, tako kot iz Carnije. Niso se veliko ukvarjali s pripadnostjo tistih, ki so morali naseliti demografsko opustošeno območje.

Tukaj je nastala meja med slovensko in romansko govorečima civilizacijama. Meja med njima je široka in ustvarja hibriden pas. Kje poteka?

Zadržana sem pri rabi izraza civilizacija. Ali res tako zlahka govorimo o dveh civilizacijah v Istri? V čem sta se miselnost in življenje italijansko govorečega kmeta tako zelo razlikovala od hrvaško ali slovensko govorečega istrskega kmeta? Življenje italijansko govorečega kmeta v Istri je bilo vendarle dokaj podobno življenju hrvaško ali slovensko govorečega kmeta. Razlikovalo pa se je od življenja meščana. Vrednote, vedenjski vzorci slovenskega srednjega sloja so bili močno podobni tistim, ki so oblikovali italijanski srednji razred. V ozadju postavljanja civilizacijskih meja je velikokrat izrazito etnocentrično branje zgodovine.

Zanimivo je, da prihaja do križanja. Ampak nekatere ločnice so jasne. Na pokopališču v Križu so na grobovih skoraj samo slovenski priimki, v istrskih mestih pa do leta 1945 skoraj samo italijanski, potem sledi kakofonija jugoslovanskega izvora.

To je res.

Ko človeka pokopljejo, ga pokopljejo kot Italijana ali Slovenca ali Hrvata. Če pa pogledaš v lonce, kaj živi jejo, ločnica izgine. Vsi kuhajo isto.

Ja, ampak meje se lahko postavijo tudi drugače. Etnični ključ ni vedno dominanten. Moja družina po očetu je iz Križa, kjer sem preživela otroštvo. Moj ded je bil iz ribiškega dela vasi, ki je tudi urbanistično popolnoma drugačen od kmečkega dela. Nona pa je bila iz kmečke družine. Kuhinja mojega deda ni bila kuhinja moje none. Nono je bil iz ribiške družine in je bil vajen ribiških jedi. Nona pa jih v svojem življenju nikoli ni marala in v otroštvu nikoli ni jedla rib. Oba sta prihajala iz iste vasi.

Mejo je zarisala socialna pripadnost znotraj enega samega naselja. Način življenja v ribiškem delu vasi je bil popolnoma drugačen od življenja v kmečkem delu, kjer so bili borjači za visokimi zidovi. Tam se življenje ni odvijalo na ulici kot med ribiči, ampak v intimi družinskega obzidja.

Kako potem pride do ločnice na pokopališču?

Kraški rob je bil zagotovo poseljen predvsem s slovenskimi prebivalci, medtem ko je bila glavnina prebivalstva v Kopru italijanska. Tako kot v Križu najdemo italijanske družine, ki so se prilagodile večini in prevzele njen jezik, tako tudi v Kopru najdemo v devetnajstem stoletju slovenske prebivalce, ki so del mestnega okolja, vendar gre za manjšino.

Kako so se razlikovali? Čigavo je kaj? Je polenta italijanska ali slovenska?

Meni se zdijo te polemike smešne. Tako kot je težko postaviti natančno genealogijo neki skupnosti, tako je tudi genealogija kuhinje komplicirana. Kuhinje se vzajemno kontaminirajo. Ko v Trstu govorimo o ribji kuhinji, ki so jo kuhali tudi v slovenskih vaseh na kraškem robu, v Kontovelju, Nabrežini, Križu in Sesljanu, moramo upoštevati, da je bila delno beneškega izvora. Tržačani so ji dodali nekatere lokalne primesi in prevzeli nekaj istrskih vplivov.

Kuhinja klobas in zelja seže v samo središče Trsta, najdemo jo občasno na domačih krožnikih, praviloma kot eksotiko, ne pa kot vsakdanji obrok, vsaj v določenih okoljih. Kuhinja zelja in klobas je doma na Krasu, v tistem delu tržaške okolice, kjer ribe niso bile vsakdanja hrana. V kuhinji se obnavlja pripadnost, tako kot se za mizo z naklonjenost sprejema tisto drugo, ki je v drugačnih okvirih večkrat tako težko prebavljivo.

Olivno olje gre na zelje, ribe pa se znajdejo v srednjeevropskih kombinacijah. Je pri intelektualni produkciji enako? Pri Pahorju nimamo občutka, da beremo pisatelja iz Republike Slovenije. Ni pa niti pisatelj iz italijanske republike. Kam damo Černigoja in Kosovela? Skupaj s Giannijem Stuparichem?

Težko je razumeti ustvarjalnost tržaških avtorjev, ne da bi upoštevali njihove večznačne kulturne pripadnosti, sposobnost stapljanja različnih kulturnih izkušenj. Stik z italijansko književnostjo, likovno umetnostjo in arhitekturo je zapuščal in še vedno pušča izrazito sled. Te pečate zaznavam pri sebi. Oblikoval si se ob določenih avtorjih, absorbiral njihov način razmišljanja.

Podobno velja tudi za del tržaških književnikov, kot sta Scipio Slataper in Gianni Stuparich, ki so se oblikovali v avstrijskem prostoru. Brali so nemško literaturo, Stuparich tudi češke avtorje. Intelektualne tradicije Trsta ni mogoče razumeti brez njene povezanosti s srednjeevropskim prostorom.

Skozi Trst je šla psihoanaliza. Njen vpliv na italijansko književnost je prišel preko Itala Sveva. V slovensko književnost so igrive note in neobremenjenost pri posredovanju avtobiografske note prišle z drugega konca. Pahorjev avtobiografizem je izredno močan, to ga dela zelo specifičnega.

Denimo, da smo Magrisa in Sveva brali vsi. Kdo so avtorji, ki jih je še treba poznati, če hočemo imeti občutek, da razumemo mesto?

Zagotovo je tu Bobi Baslen, izredno piker in prodoren literarni kritik, ki je bil sposoben spregovoriti o Trstu na zelo radikalen način. Potem Giorgio Voghera, ki je imel izjemno sposobnost zaznavati različnosti zaradi judovske preteklosti. Boris Pahor sodi na vrh lestvice, pa tudi Alojz Rebula. Fulvio Tomizza je zapustil neprecenljivo dediščino za razumevanje Trsta in celotnega multietničnega prostora. Enzo Bettiza je po rodu sicer iz Dalmacije, vendar je s svojim romanom Il Fantasma di Trieste in avtobiografijo dal ogromno inštrumentov za razumevanje tega sveta.

Zgodovinarji so se obnesli bistveno slabše. Veliko bolj kot literati so prispevali k širjenju poenostavljenih in zmanipuliranih podob sveta. Literati so poskušali razložiti kompleksnost, zgodovinopisje pa je poenostavljalo in potvarjalo.