Ko se je razkrila igra z osnutkom kazenskega zakona, ki ga je trojica zdaj že znanih avtorjev pisala in spisala vzporedno z javno določeno skupino ekspertov, ne da bi kdo (razen ministra in najbrž njegovih najožjih sodelavcev) vedel za to, se odstirajo še druga prizorišča. Očitno pa nemoralnost prvega početja prav v ničemer ne ovira ministrstva ali ministra pri nadaljevanju takega delovanja. Prav tako ni videti, da bi se iz prve izkušnje naučili, da tajni postopki drastično znižujejo kvaliteto izdelka. Ministrovo zagotavljanje, da je kazenski zakonik izdelala skupina vrhunskih strokovnjakov, je izzvenelo v prazno, brž ko je strokovna javnost dobila možnost prebrati osnutek. Pravzaprav se ne spominjam, da bi še kateri izdelek doživel tako žalostno usodo neprizanesljive kritike z vseh strani. Uničujoča mnenja so prihajala tako iz akademske sfere kot iz prakse. Podajali so jih celo strokovnjaki z ministrstva za pravosodje in državni tožilci.

V tajnosti naj bi se pripravljal zakon o kazenskem postopku

Nekateri argumenti avtorjev spornega osnutka so bili tako neprepričljivi, da so bili na robu razumnega. Sklicevanje, da gre za različna legitimna mnenja, o katerih lahko razsodi le ustavno sodišče, je podobno primeru, ko nekdo zatrjuje, da je dva in dva pet; kdor se s tem ne strinja, pa naj sproži ustavni spor, saj za pravilni seštevek ni druge pristojne inštitucije. Žalostna podoba ministra, ki so ga na tiskovni konferenci novinarji dobesedno pritisnili ob zid ob podobni argumentaciji, s katero je zagovarjal novo kazensko zakonodajo, je le dopolnila sliko nekega ravnanja, ki se načrtno odvija daleč od oči javnosti, tudi strokovne.

V podobni tajnosti naj bi se pripravljal zakon o kazenskem postopku, o katerem pa se avtorjem za zdaj ni še nič takega zareklo, zaradi česar bi o tem pisali drugače kot v pogojniku. Mogoča je le slutnja na podlagi nekaterih informacij, ki jih ni mogoče javno potrditi. Če to drži, velja že uvodoma zapisati misel številnih kritikov osnutka kazenskega zakonika. Kot se ustava spreminja s tresočo roko, mora biti tudi kazenska zakonodaja - materialna ali procesna - posledica dolgotrajno načrtovanih in skrbno premišljenih ter v širokem krogu predebatiranih zamisli. Večina držav porabi za tak projekt dolga leta, tudi desetletja. To velja prav tako za osnutek, ki ga ne moremo kot nekajmesečno nalogo vreči v javnost z opravičilom, da bo v naslednjih dneh že pripomnil, kdor bo kaj imel pripomniti.

Če pustimo to drugo prizorišče, katerega (tajni) obstoj je še nepotrjen, za zdaj ob strani, pa se je dovolj jasno pokazala tretja odrska scenografija kot še en tajni projekt. Vsebuje zakonodajo in praktične rešitve - oboje daleč od strokovne javnosti in celo od ljudi, ki so kot formalno zadolženi tudi najbolj pristojni za to področje. To so zapori.

Pred dobrima dvema letoma je ministrov nagovor ob dnevu izvrševanja kazenskih sankcij pokazal na popolno nerazumevanje vloge posameznih zavodskih služb. Odprto pismo, na katero ni nikoli odgovoril, ga je opozorilo na krhko ravnovesje med posameznimi službami, ki ga je treba stalno ohranjati in zanj budno skrbeti. Tega nikakor ni mogoče ohranjati s poudarjanjem varnostne funkcije. Ministrovo izpostavljanje zaslug paznikov za razmere v zavodih ruši to ravnovesje in pomeni obenem tudi dodatno nalaganje odgovornosti zanje paznikom.

Ukinili so enega najboljših zaporov pri nas

Brez sodelovanja in podpore vseh zavodskih služb v deležih, ki jih ni mogoče meriti ali jim dajati prioritete, se tudi varnostni sistem podre. Ko bi prepustili vodenje zapora varnostnim službam, bi v najkrajšem času prišlo do zloma sistema. Ko bi vse druge službe pustili brez varnostne podpore, bi prav tako prišlo marsikje do neobvladljive situacije.

V obdobju od leta 1995 do danes se je število zaprtih več kot podvojilo. Taka situacija bi terjala ustrezno povečanje vseh profilov strokovnih delavcev. Vendar je minister (delno) reševal le pomanjkanje paznikov. Opozorila o nezdružljivosti policijskega dela z zaporskim, o čemer govorijo mednarodne konvencije, je prav tako preslišal. Za novega direktorja uprave zaporov je imenoval človeka brez kakršnih koli izkušenj v penologiji. A ponavljam že zapisano - nič slabega o kandidatu, slabo pač o vladi, ki se ji zdi tako področje nevredno penološkega strokovnjaka (ki sicer samo s takim znanjem še ničesar ne jamči).

Eno prvih dejanj, ki je sledilo, je bila ukinitev zapora v Radovljici, po načinu in uspešnosti dela z obsojenimi enega najboljših zaporov pri nas. Pazniki, ki so delali v zaporih v Ljubljani v izredno slabih pogojih ob prenapolnjenosti, so izsilili (začasno!?) ukinitev radovljiškega zapora, da bi s preselitvijo obsojencev in osebja v Ljubljano reševali delovno stisko. V najkrajšem času se je pokazalo troje. Prvič, ukinitev ni bila začasna. Drugič, stiske ni bilo nič manj, saj smo čez nekaj tednov gledali televizijsko soočenje predstavnika pazniškega sindikata in odgovornih na ministrstvu zaradi nemogočih razmer, ki jih tudi preselitev ni rešila (kar so že prej dobro vedeli vsi vpleteni). Tretjič, na sestanku generalne uprave zaporov je bilo jasno povedano, da so bili vsi njeni delavci proti ukinitvi radovljiškega zapora. Vendar to ni prepričalo ministra oziroma funkcionarjev, ki odločajo s položaja nad direktorjem generalne uprave.

Takrat se je prvič porodil občutek, da se najpomembnejše penološke odločitve dogajajo mimo direktorja zaporske uprave, osebe, ki je najbolj odgovorna za to področje. Nadaljevalo se je s projekti o "mega" zaporu za štiristo do petsto obsojenih v Ljubljani. Na ministrstvu so skrbno pazili, da ne bi v ta projekt vključili kakšnega zunanjega strokovnjaka. Pri tem je za manj poučene bralce treba povedati, da tak zapor pomeni konec strokovnega dela z obsojenimi, kakršno smo z uspehom izvajali v zadnjih desetletjih. Tega ni mogoče spremeniti, dokler tak zapor stoji, to pa je lahko od petdeset do sto let.

Niso nezadovoljni samo pazniki v zaporih

Občutek o tajnih postopkih tudi na tem področju se je utrdil na nedavnem penološkem posvetu v Gotenici, ki so se ga udeležili nekateri predstavniki ministrstva za pravosodje in številni delavci zaporov. Podpisani sem bil pred dvema letoma imenovan v komisijo za pripravo novega zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. V dveh letih sta bila organizirana natanko dva sestanka. Na tem posvetu pa sem izvedel za pripravo sprememb omenjene zakonodaje, ki poteka mimo imenovane komisije. Na vprašanje, ali se spremembe zakona naslanjajo na uradni ali tajni kazenski zakonik - glede na to, da sta si v marsičem zelo različna in da je tajni predvidel dosmrtni zapor - je državni sekretar molčal.

Dva dneva omenjenega posveta sta bila več kot dovolj, da se je pokazalo upravičeno nezadovoljstvo vseh delavcev v zaporih, ne le paznikov. Oblast ne bo mogla dolgo kupovati ljudi z obljubami o zaposlovanju zgolj pazniškega osebja. Tudi pazniki sami spoznavajo, da brez zaposlovanja drugih strokovnih profilov in sodelovanja z njimi ni mogoče obvladovati razmer, kakršne je v marsičem nesmiselna kaznovalna politika ustvarila v zadnjih letih. Če k temu dodamo še usodne razdiralne ukrepe, kakršno je ukinjanje dobrih zaporov, želje po nekakšni centralizaciji in povsem zgrešeno kadrovsko politiko, potem se bo ta oblast zapisala v zgodovino kot dokončni grobar dobre penološke tradicije, ki je, resnici na ljubo, tudi prejšnja oblast ni vzdrževala.

Za konec pa še ilustracija, kako minister razume kadrovske stiske slovenskih zaporov. Pred dnevi so vsa okrajna in okrožna sodišča dobila obvestilo, naj ne razpisujejo prostih delovnih mest za sodno osebje. Ministrstvo je namreč na podlagi analize kadrovskega stanja v slovenskih zaporih ugotovilo presežke kadrov, ki jih bodo sodišča namesto z razpisi dobila kar s premestitvami iz zaporov (?!).

Morda je ključno vprašanje, kdo sploh odloča o temeljnih penoloških vprašanjih. Kdorkoli že, so mu zapori zadnja skrb, tajnost in manipulacije pa prioriteta. Ali tudi minister le slepo podpisuje odločitve nekoga drugega? Ali obstajajo postopki, ki so tudi zanj tajni?

Dr. Dragan Petrovec, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti