Prišel si kot belec, krščanski človek in čistokrvni Slovenec. Zdaj pa imaš občutek, da si za domorodce prišlek, priseljenec in tujec. Sliši se porazno: tujec na svoji zemlji, tujec v lastni državi. Kaj bi šele bilo, če bi bil Pakistanec in bi s turbanom na glavi vsak dan hodil po kefir v "gadafija"?
Če bi bil Pakistanec, bi bil deležen vsakršne pozornosti in mnogih znakov naklonjenosti s strani domačinov. Vse bi storili, da se ti prikupijo. Pa ne samo zaradi keša! Tako bi ravnali iz pristne vznesenosti! Cenili bi te kot eksotično bitje, kot minljivo prikazen, ki bo prej ali slej nepovratno izpuhtela iz njihovih življenj. Po svoje imaš prav smolo, da nisi Pakistanec v tranzitu. Nesebično bi te vzljubili. Zakaj? Zato, ker človeka, s katerim nimamo nič skupnega, ni mogoče strastno sovražiti. Daljni tujec ne more biti naš dežurni vrag. Turisti so ljudje, ki spakirajo svoje kovčke, se odpeljejo domov in nas pustijo, da se tu do mile volje grizemo med sabo.
Z Angležem se človek že zaradi njegovega jezika ne more pošteno skregati. Vrag je lahko samo nekdo, ki je tu, govori po naše in je ves čas pred nosom: sosed. In to si ti, blejski sosed in mejak! Idealen partner za mejaške zdrahe: naš človek, pa še pritepenec povrhu, ki bi se v novem okolju rad počutil kot doma. Takega čakajo! Takega imajo najraje. Naskakovanje rojaka in mejaka je najbolj priljubljen hobi na Gorenjskem! Ampak tega ne smeš jemati osebno! Ne smeš misliti, da te ne marajo zato, ker te imajo za tujca. Nasprotno, ne marajo te zato, ker te imajo za svojega. Mejaške vojne so folklora, ki se dogaja med žlahto. Lahko si stokrat brat svojega soseda, ampak prijatelja ne bosta nikoli. Poznam brate, ki že trideset let hodijo drug mimo drugega kot mimo turškega groba.
Ali ni tvoja blejska "vojna" le pomanjšana slika neke mnogo širše vojne, ki brutalno razsaja po deželi? Ali ni po Sloveniji vse polno turških grobov? Iz grobov pa veje hlad kot od zamrznjenega jezera. Ja, in zdaj, vidiš, je tu kar nekaj paradoksov: Bolj ko smo sprti med seboj, bolj ko življenje za nas domačine postaja zatohlo in neznosno, bolj smo tujcem všeč, bolj so navdušeni nad nami! Slovenija postaja čedalje bolj mikavna turistična destinacija. Navzven živimo v podobi raja, navznoter pa v peklu. Zakaj, misliš, se Slovenci vsak vikend odpravijo v gore in gozdove? Da se nadihajo svežega zraka? Kje pa, zato da pobegnejo pred sosedi! Ampak od sosedov ni mogoče pobegniti. Ne na Kosovu ne v Palestini ne v Darfurju.
Ja, moram ti povedati, da kar precej uživam v Novi Gorici, kjer postavljam Krleževe Glembajeve. Tudi to je zgodba o tujstvu in gnusu. O spopadu med sinom in očetom, med etiko umetnika in cinizmom bankirja. Če samo pomislim, kako me je še pred nekaj leti ta komad dolgočasil! Zgodba o kriminalnem izvoru kapitala, o bankrotu finančnega imperija, o dekadenci vladajočega razreda se mi je zdela totalno passé, v socializmu se je brala kot apologija revolucije. Priznam, bral sem površno, drama sploh ni tako ideološka, kot se mi je nekoč zdelo. Krleža je oster kritik družbe, a je hkrati fasciniran z meščansko kulturo. Ampak, vidiš, moral je pasti socializem, da sem dojel veličastno kompleksnost besedila! Krleža je dejansko velemojster. Glembajevi so definitivno sodoben tekst. Socializem je bil le dolga čik pavza med enim kapitalizmom in drugim. Odpisani so se vrnili v življenje in na oder. "Morilci in sleparji" so spet med nami.
Popolnoma nepričakovano je od mrtvih vstala tudi moja predstava iz leta '69 Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki. Emil Hrvatin je v Stari elektrarni uprizoril rekonstrukcijo te predstave, ki je v času nastanka skoraj nihče ni razumel. "Ali je mogoče, da so v življenju razdalje, iz katerih se človek ne prepozna več?" bi se na mojem mestu vprašal Krleža. Zame je bil popoln šok, ko sem med Hrvatinovo predstavo zrl v svoj mladostni mentalni profil. Počutil sem se kot kolesar, ki mu pred vožnjo na kronometer vbrizgajo v žilo njegovo lastno kri. Ja, tudi iz velike razdalje je mogoče prepoznati pretekli čas in sebe v njem. V socializmu mi je šla najbolj na živce njegova "religioznost". Religioznost je v meni izzivala akutno potrebo po ideološki blasfemiji, osvoboditvi, igri, sproščenosti.
V Pupiliji sem zavestno provociral s trivialnostjo: horoskopi, zaupni pogovori, fotoromani, reklame, golota, pa seveda tudi klanje žive kure. Ta pogrošnost vsebine je bila rokavica, ki smo jo vrgli patetični viziji prihodnosti v obraz. Humor proti puščobni resnobnosti eshatologije. Modernost proti dogmi. Popularna kultura kot estetska in politična subverzija. Evo, vidiš, socializem smo uspešno zjebali, prihodnost je že prišla, in krog se je sklenil. Prišli smo tja, kamor niti v sanjah nismo hoteli priti: v glembajevščino. Zdaj sedimo na glembajevskem prizorišču in se zgražamo nad svetom, ki smo ga pomagali priklicati. Čas Pupilije in čas Glembajev! Ali sta si v čem podobna? Ali mi je šlo takrat za isto stvar, kot mi gre danes? In kako se tej stvari reče?
Ej, Boris, zdaj moram peljati svojega saaba na servis. Že spet sem v dizel mašino natočil bencin! Že drugič v tem letu! Bodi pozdravljen!
Zakaj, misliš, se Slovenci vsak vikend odpravijo v gore in gozdove? Da se nadihajo svežega zraka? Kje pa, zato da pobegnejo pred sosedi!
