Na tem mestu nekateri izpostavljajo, da kakih 140.000 prebivalcev nima osebnega zdravnika. V resnici to ni problem. Prav vsi prebivalci Slovenije imajo možnost takojšnje obravnave na nivoju primarne zdravstvene oskrbe. Morda ne pri svojem zdravniku, kar ni nujno slabo. Morda je celo dobro, če nekdo drug z drugega zornega kota pogleda tvoje zdravstvene težave. To pomanjkanje osebnih zdravnikov bi moralo kvečjemu motiti zdravnike same, ki se morajo za bolnike, ki jih ne spremljajo, potruditi bolj in porabiti še več že tako skromno odmerjenega časa. Prav tako so vsem prebivalcem Slovenije takoj na voljo vse nujne zdravstvene storitve. Dvomim, da je povsod tako. Ali je po drugih državah na voljo takojšnja koronarografija pri akutnih srčnih infarktih? Kje neki! Problem pa so seveda predolge čakalne dobe, tudi za nekatere vitalno pomembne indikacije.
Vzrok temu nekateri vidijo v tako imenovanem dvoživkarstvu. Ali imajo prav? Poglejmo, kako je s tem v nekaterih zahodnih državah. V Švici, Avstriji ali Nemčiji imajo zgledno urejen zdravstveni sistem. Tudi sodeč po ustaljenih mednarodnih kazalnikih kakovosti. In nimajo predolgih čakalnih dob. Ali imajo koncesionarje? Da, imajo jih in ti so v velikem deležu plačevani iz denarja za javno zdravstvo. Kot pri nas. Ali imajo »dvoživke«? Da, imajo. Ocenjujejo, da 10–30 % zdravnikov, zaposlenih v javnem zdravstvu, honorarno dela pri koncesionarjih. Podobno kot pri nas. Res pa je, da se držijo evropske direktive o delovnem času 40+8 ur na teden. Marsikje je morebitno dodatno delo prepovedano ali celo kaznivo. In naj ponovim: predolgih ali vsaj dolgih čakalnih dob ne poznajo.
Zdi se mi torej, da naših zdravstvenih problemov ne moremo zanesljivo naprtiti dvoživkam. Vzrok za naše težave je iskati drugje. To je v nedavnem tv soočenju odlično nakazala prof. Dodič Fikfak, ki je izpostavila več stebrov, na katerih sloni tako kompleksno vodenje zdravstvenega sistema. Škoda, da ji voditeljica ni pustila povedati o tem kaj več. Škoda, da voditeljica ni direktno vprašala ministrico za zdravje ali celo prvega ministra, kaj menita o dvoživkah. Ob tem je treba navesti finančno plat problema. BDP Švice je 500 milijard evrov, naš 50. Švica nameni zdravstvu 12 % BDP, mi 8. V Švici imajo 6 zdravnikov na 1000 prebivalcev, mi le tri. Verjetno je razmerje pri drugih, prav tako pomembnih zdravstvenih delavcih, enako.
Zadnja leta mojega dela sem v svoji ustanovi vodil Komisijo za kakovost. Bil sem član Slovenskega združenja za kakovost, pri ministrstvu za zdravje (MZ) sem vodil nekaj komisij, ki so bile namenjene reševanju kakovosti v zdravstvu. O vodenju internega zdravstvenega nadzora smo celo oblikovali zakon. S kakovostjo v zdravstvu se je intenzivno ukvarjal prof. Pajntar, vendar njegovega dela ni nadaljeval nihče. Tudi prof. Robida je veliko pripomogel k širjenju vedenja ter implementacije kakovosti v zdravstvu. Poznam ljudi, ki so trenutno na MZ zadolženi za kakovost v zdravstvu. So mladi, pametni in zagnani. Kljub temu menim, da bi bilo treba pri vodenju kakovosti v zdravstvu narediti še bistveno več. Kaj ali česa primanjkuje? Vodenje kakovosti sloni na podlagi ogromnih količin podatkov, kjer je potrebno temeljito znanje statistike, verjetno bi pomagala tudi umetna inteligenca. Vendar je z zbiranjem podatkov križ. MZ sicer zbira nekatere kazalnike kakovosti, ob tem so vsaj večje zdravstvene ustanove tudi redno podvržene mednarodnim presojam kakovosti, s čimer pridobijo takšen ali drugačen certifikat kakovosti.
Rezultat? Ničen, kar se tiče čakalnih dob. Potreben bi bil stalen, nepretrgan, računalniško podprt sistem zajemanja in vrednotenja dela zdravstvenih ustanov. Eno od takih možnosti sem že pred leti ponudil na predavanju, namenjenem kakovosti v zdravstvu, ki ga je na Brdu organiziralo MZ. In sicer, da bi vrednotili kodiranje storitev po sistemu SPP (sistem primerljivih primerov), ki je obvezen za vse. In se nekje centralno zbira. In je žal namenjen le kaznovanju bolnišnic, ne pa stalnemu nadzoru kakovosti. Zelo enostavno. Druga možnost bi bila digitalizacija kliničnih poti, ki jih je uvedel prof. Keber po vzoru iz Avstralije, kjer jih uporabljajo kot orodje za nadzor dela in ob tem seveda kakovosti dela. Klinične poti so odličen pripomoček za izboljšano delo zdravnikov. Vendar se mi zdi, da se kljub temu, da so obvezne, niso prijele. Seveda je možnosti za izboljšavo zdravstva še ogromno. Naj o tem odločajo ustrezni strokovnjaki, zdravstveni ekonomisti, pravniki in drugi.
Zaključil bi, da je fokusiranje problemov v zdravstvu na dvoživke neumestno in populistično. Na koncu tudi vztrajanje pri sedanjih dohodkih zdravnikov ali pa njihovo zvišanje ne bo prav nič vplivalo na kakovost dela v zdravstvu.
Stanislav Šuškovič, Šenčur
