Ko se od Ribčevega Laza zapelješ ob Bohinjskem jezeru proti Ukancu, te na levi strani ceste kmalu pričaka pretresljiva praznina. Kjer je bil od nekdaj gost gozd, zdaj zeva velika, skoraj gola planjava. In najsi jo zdaj že vnaprej pričakujem, me pogled nanjo vsakič znova osupne. Skoraj štiri desetletja je namreč Bohinj zame ohranjal svojo čarobno, neokrnjeno podobo in ne glede na to, da je v tem času en moj svet izginil in se je ustvaril drug, je Bohinj ostajal povsem enak Bohinju iz mojega ranega otroštva. Seveda je jezero v vsakem letnem času, v vsakem vremenu in v vsakem delu dneva videti drugačno, tako zelo, da včasih pomisliš, da se na njem noben prizor ne ponovi, a vendar se mi je do pred kratkim zdelo, da je jezero od nekdaj tu in da bo za vedno tu tudi ostalo.
A to so bile, kot se je izkazalo, le neuresničljive želje. Bohinjska pokrajina se je v zadnjih nekaj letih na več mestih povsem spremenila. Vetrolomi so polomili št...
Celje je po letu 2020, ko je naslov osvojilo v času velikih omejitev zaradi koronavirsua, drugič postalo slovenski državni prvak v nogometu. Obakrat...
V osrednjem delu ZDA se je razbesnelo veliko število orkanov. Oblasti poročajo o najmanj petih smrtnih žrtvah.Najhuje je bilo v Oklahomi, kjer so za...
