Najverjetnejši republikanski predsedniški kandidat Donald Trump v časih svojega predsedovanja nikoli ni bil zadovoljen s severnoatlantskim zavezništvom. Kot se spominja njegov nekdanji svetovalec John Bolton, je hotel leta 2018 ZDA umakniti iz Nata. Dve leti pozneje je skupini evropskih komisarjev zagotovil, da ZDA ne bodo pomagale Evropi, če bo ta napadena. Umakniti je nameraval tudi ameriške vojake iz Nemčije in Južne Koreje ter tako spremeniti dve temeljni ameriški varnostni garanciji. Toda njegove zadnje izjave sredi volilne kampanje, da bi ZDA Rusijo spodbujale, naj s članicami Nata, ki ne namenjajo zadosti za obrambo, stori, kar se ji poželi, so precej ostrejše od njegovih dosedanjih besed. Povzročile so hude skrbi na obeh straneh Atlantika. Trump je namreč še naprej na poti, da bi, sodeč po javnomnenjskih raziskavah, utegnil premagati Joeja Bidna (po zadnjih anketah pred njim vodi za tri odstotne točke).
Žarki upanja iz senata
Tako Ukrajina ni osamljena v svojih skrbeh, kaj bi se utegnilo zgoditi po morebitni Trumpovi zmagi na predsedniških volitvah. Čeprav so si včeraj v Kijevu lahko nekoliko oddahnili, ko je senat sprejel 95 milijard dolarjev vreden paket obrambne pomoči za Ukrajino, Tajvan, ameriške partnerje v pacifiškem prostoru in Izrael (61 milijard je namenjenih Ukrajini), vendarle še ni jasno, ali bodo Trumpovi republikanski podporniki v predstavniškem domu popustili in omogočili dokončno sprejetje paketa. Trump – podobno kot pri vprašanjih Nata – ni naklonjen tako močni proukrajinski drži, kar se kaže tudi v njegovih besedah, da bi ameriški partnerji pomoč Washingtona morali dobivati v obliki posojil. Nadaljnjo ameriško finančno pomoč Ukrajina za svojo obrambo v prihajajočem tretjem letu vojne nujno potrebuje, da obdrži položaje in poskuša ponovno preiti v ofenzivno delovanje.
Medtem ko je ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski Trumpa doslej zaman vabil, naj obišče Kijev, da bi mu predstavili razmere na bojišču, v evropskih krogih pred morebitnim drugim mandatom Donalda Trumpa, ki s svojimi stavki v volilni kampanji maje severnoatlantsko zavezništvo, ne skoparijo več s kritičnimi besedami. Ob možnosti, da bi Evropa pri soočanju z rusko grožnjo ostala sama, so prisotni tako premisleki o krepitvi evropske obrambe kot odločno vztrajanje glede Nata kot dela evropske obrambne arhitekture.
Krepitev evropske obrambe
»Natova obljuba zaščite velja brez pridržkov. Vsi za enega. Eden za vse,« se je proti Trumpovim besedam v zaščito 5. členu ustanovne listine Nata odločno odzval nemški kancler Olaf Scholz. Po njegovih ocenah je vsakršna relativizacija Natovega jamstva kolektivne obrambe neodgovorna in nevarna ter je izključno v interesu Rusije. »Nihče se ne sme igrati z varnostjo Evrope,« je poudaril nemški kancler, ki v zadnjih tednih vse bolj prevzema vajeti gonilne sile za krepitev evropskih obrambnih kapacitet, predvsem evropske obrambne industrije, ki mora napolniti prazna skladišča evropskih in ukrajinske vojske. Ta premik je eden od pokazateljev, kako zelo so se v največji evropski gospodarski sili od začetka vojne v Ukrajini spremenila stališča glede obrambne politike.
Scholz poudarja, da Evropa ne živi v mirnih časih, temveč je soočena z imperialno vojno z Rusijo. Za to, da se ji bo Ukrajina lahko uspešno zoperstavila, kancler Scholz zahteva okrepljeno proizvodnjo orožja. A ker Nemčija ne more vsega postoriti sama, odločnost terja tudi od drugih evropskih partnerjev. Pred dnevi je največje nemško orožarsko podjetje Rheinmetall pozivom kanclerja že sledilo. S skoraj 300-milijonskim vložkom v novo tovarno v zvezni deželi Spodnja Saška, ki naj bi jo postavili v nekaj mesecih, namerava pospešiti proizvodnjo topovskih izstrelkov, ki so postali zelo iskano blago, saj jih v Ukrajini dnevno porabijo več tisoč. Okrepitev evropske obrambne industrije zahteva tudi oče ideje o večji evropski strateški avtonomiji, francoski predsednik Emmanuel Macron.
