Stavba je nastala pred okoli 50 leti, gradilo jo je inženirsko podjetje SOP Krško, po katerem je stavba dobila ime in je pod tem imenom bila dolgo znana v inženirskih krogih. Gre za prvo popolnoma zastekljeno stavbo v Sloveniji, s katero smo se tisti, ki se s področjem URE in OVE v stavbah ukvarjamo prav toliko časa, veliko ubadali in tam imeli tudi strokovna srečanja, Fakulteta za strojništvo pa je opravila veliko meritev in študij. Namreč, popolna zasteklitev fasad je s stališča učinkovite rabe energije nesprejemljiva, jo pa imajo radi arhitekti, še bolj investitorji. Enako kultna stavba je popolnoma zastekljena (rdeča) mala stavba nasproti Ilirije na Tržaški, v kateri je sedaj sedež podjetja Adria lab, pred tem je bila to stavba namenjena učenju frizerjev. Obe stavbi sta sicer popolnoma zastekljeni, vendar se je projektant v obeh primerih zavedal težav, ki bi iz tega lahko izhajale (solarna peč poleti in velike toplotne izgube pozimi), zato je v obeh primerih integralna zasteklitev rešena inženirsko pravilno, na dva načina.
Pri razmeroma mali stavbi na Tržaški cesti, prej imenovani »Narta Studio« (arh. Miloš Lapajne, 1970), ki je sicer spomeniško zaščitena, je steklo rdeče barve in za večino steklenih plošč je toplotna izolacija, ki preprečuje prej navedena dva problema integralnih zasteklitev. Torej je stavba na zunaj skoraj popolnoma zastekljena, kar ji daje svojevrsten enovit arhitekturni pečat, dejansko pa je klasičnih prozornih zasteklitev malo, zato je stavba energetsko varčna.
Stavba na Litijski 51 ima navadno fasado s parapeti in okni, dodatno je zunaj pred to fasado nameščena steklena opna, ki jo vidimo od zunaj in ki daje misliti, da je to integralno zastekljena stavba in da je za steklom že bivalni prostor. Med zunanjo stekleno opno in klasično fasado je nekaj decimetrov velika razdalja – zračni kanal. Energetski koncept te rešitve je bil sledeč: poleti se steklo ni zastiralo od zunaj, ampak so se odprle lopute, ki so omogočale vzgonsko kroženje zraka med obema fasadnima opnama, torej steklo ni delovalo kot solarna peč, ampak le kot estetski element in zaščita pred hrupom. Pozimi so se lopute tega zračnega kanala zgoraj in spodaj zaprle in integralno steklo je delovalo kot solarni sprejemnik sončne energije, kar je bistveno zmanjšalo toplotne izgube objekta.
Gre za izjemen inženirski dosežek tudi za sedanji čas, ko je sicer integralna zasteklitev (brez toplotne izolacije na notranji strani stekla) prepovedana zaradi prevelike energetske potratnosti objekta – vendar to nikogar ne moti, da je ne naredi in pridobi uporabno dovoljenje.
Stavba na Litijski ima tudi notranji atrij, torej je nekako socialno introvertirana, povezuje delavce v tej stavbi in jih z ureditvijo v atriju umirja, sprošča, razveseljuje. Torej v nekem razmeroma neprijaznem mestnem okolju gradimo na zunaj zaprto strukturo, ki se odpre navznoter z atrijem. Ta arhitekturni koncept poznamo iz najbolj prestižnih gradenj, predvsem v zadnjem obdobju. Sam sem bil v tistem času v tako zasnovani ogromni gradbeno-inženirski stavbi Kadžima Corporation na Japonskem, v kateri je delalo preko 2000 inženirjev; skoraj vsakdo je imel razgled na atrij z atraktivnim vrtom.
Glede na navedeno bi se mi zdelo primerno, da se ta stavba na Litijski 51 spomeniško zaščiti, saj predstavlja estetsko, programsko in energetsko odličen projekt v majhnem, slovenskem merilu. Veljalo bi jo obnoviti kot ničenergijsko stavbo, kar je želela biti že ob nastanku.
Bojko Jerman, Dolsko
