»Po vstopu v predsedniško palačo sem bila vržena v vodo,« pravi, a se je v resnici vrgla vanjo kar sama, ko se je brez političnih izkušenj počutila primerno za to funkcijo. Naša odgovornost je le v tem, ker smo jo izvolili. »Kdor dela, bo zagotovo naredil tudi kakšno napako,« se opravičuje, jaz dodajam: »Kdor išče napake, jih bo zagotovo tudi našel«. A menda ni vseeno, če so napake diletantske, kot so bile te, povezane z našimi rojaki. Kljub temu upam, da je bilo kritik zaradi njih že dovolj, zlasti zato, ker je predsedničino pojasnjevanje v bistvu izgovarjanje, zapletanje in skrivanje za »pravno dušo«. Na primer, »da morajo manjšinske pravice manjšinam zagotoviti države, v katerih manjšine prebivajo«. Saj je to dobro znano tudi našim »nepravnim dušam«, še bolj pa poznamo razliko med državo in domovino. In gotovo je nismo slabo razumeli (morda je bila slabše razumljena, pravi), kar nam hoče podtakniti ob sporni izjavi, da so manjšinske pravice Slovencev na avstrijskem Koroškem in Štajerskem zgledno urejene. Namesto da bi imela pred očmi notifikacijo avstrijske državne pogodbe – za kar bi se naši politiki morali že zdavnaj zavzemati – hvali kot zgledno urejeno vse, kar je manj slabo, kot je bilo za časa Heimatdiensta. Ne, to res ni diplomacija, je škodljivo ali vsaj nepotrebno dobrikanje.
Predsednica se spreneveda, ko prosi, naj se je »ne vleče v zgodbo med nekdanjo notranjo ministrico in predsednikom vlade«, saj da z njo ne ona ne njen urad nimata popolnoma nič. Kot da se v »zgodbo« ne bi vpletla že sama, ko jo je povabila in sprejela za svojo svetovalko. (Nekaterim zbuja sum, da sta bili za to dogovorjeni že pred njenim odstopom.) Kako naj potem sploh sodelujeta s predsednikom vlade, če Tatjani Bobnar na besedo verjame (ker je ena redkih ljudi s tako pokončno hrbtenico, s tako etiko in moralo, in ker stoji za svojimi besedami), da je on kriv za vse, kar ga ta obtožuje. Ne vem, če se z Golobom dobro zavedata posledic za državo. Vseeno pa je znala našteti in argumentirati kar nekaj zadev, ki jih je njegova vlada dobro naredila. Ko je omenila svoje obžalovanje zaradi predčasnega odhoda dveh ministrov, med njima Bešiča Loredana, me je (po nepotrebnem?) zaskrbel njen odnos (tudi) do javnega zdravstva.
Njen pogled na ustavo se mi zdi selektiven. Posebno pozornost namenja členom, povezanim s predsedniško vlogo, ki bi jo rada okrepila, člen, ki govori o prizadevanjih za mir, pa spregleda. Zlasti ko gre za vojno v Ukrajini. Prihaja v protislovje med svojimi besedami ter ravnanji, zlasti v izjavi, da Slovenija v svetu uživa ugled, ker je načelna in se ne uklanja posamičnim interesom. Načelnosti ne vidi kot pozicije nevtralnosti, da se torej ne postaviš na nobeno stran, načelnost vidi v segmentu neodvisnostih. Kot da ne bi vsak dan spremljali naše zunanje politike in odločevalcev, ki v glavnem kimajo in sledijo interesom EU, Nata in ZDA. Kje je potem opevana neodvisnost? Po njenem mnenju smo primorani deliti »vrednote organizacij, v katere smo se včlanili«. Kakšne vrednote pa? Da uporabimo mednarodno pravo zoper Rusijo, izraelskemu genocidu pa stojimo ob strani? Ne ve, da mednarodno pravo zagotavlja pravico do odpora zoper kolonializem? Da mora Izrael kot okupacijska sila zagotavljati varnost prebivalstva v Gazi in da ima pravico, da odvrne napad in nič več? In ali nista človečnost in pravičnost pomembnejši od zavezništev? Pravi, da je pogumna, pa se genocida ne upa imenovati s pravim imenom in čaka na mednarodno kazensko sodišče, ki bo prepozno dalo svojo oceno. Je to res človekoljubje, ki bi mu rada pripadala, ali, blago rečeno, protokolarno samozaščitno sprenevedanje? In nobena tolažba ni, da bi kdo drug na njenem mestu ravnal enako ali slabše. Sprašujem se, kam se je izgubil v evropsko psiho zasidrani »nikoli več!«?
Kmalu bo 27. januar, mednarodni dan spomina na holokavst. Na ta dan so leta 1945 sovjetske čete osvobodile nacistično uničevalno taborišče Auschwitz-Birkenau. Ne bi me začudilo, če so tudi to dejstvo že pometli v pozabo.
Polona Jamnik, Bled
