Fotografinja in novinarka Meta Krese bo nocoj v okviru 24. Mednarodnega feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore na razstavi Čakamo zaman predstavila večletni projekt, v katerem je dokumentirala zgodbe vdov iz Srebrenice, ki so se v prvi polovici 90. let prejšnjega stoletja zatekle v odročna begunska naselja Tuzelskega kantona. Nekatera naselja, najprej namenjena le kratkoročni rešitvi problema, še vedno stojijo.
Kot pravijo organizatorji, »razstava govori o vdovah, njihovih otrocih, zdaj tudi vnukih, ki se ne morejo vrniti v svoje domove in ostajajo ujeti v tem vmesnem, začasnem, a v resnici dokončnem prostoru«. Projekt je zamišljen kot vprašanje nam vsem, kaj prinese vojna in česa ne odnese mir. Razstavni projekt so si lani že lahko ogledali v tržaškem Teatro Miela.
Genocid z imeni
Razstava je zasnovana prek fotografskih utrinkov, razvrščenih v sklope, vezane na posamezna begunska naselja; v pisani besedi, ki spremlja fotografije, se nam razkrijejo posamična imena in zgodbe begunk. Na ogled je tudi tiskovno gradivo, ki arhivira genocid v Srebrenici – poleg časopisnih izrezkov tudi številne kopije pisem med bosanskim vodstvom in vodstvom varnostnega sveta Združenih narodov, ki razkrivajo, da je svetovna javnost ves čas vedela, kaj se dogaja v Srebrenici, a vseeno nihče ni preprečil najhujšega.
Razstava razširi kontekst še na druga aktualna dogajanja v svetu, saj je položaj številnih begunk in beguncev podoben zgodbam na fotografijah, ki jih je v Srebrenici zabeležila slovenska fotografinja. O srebreniških vdovah sama pravi: »Prizore vojnih grozot so zamenjali prizori bolečin, ponižanj, brezizhodnosti vsakdanjega življenja. A one še vedno mirno, brez sovraštva pripovedujejo zgodbe, svoje in svojih najdražjih, izgubljenih v vojni.«
Mednarodna prepoznavnost
Uveljavljena fotografinja je soavtorica več monografij, opremila je številne knjige, nekaj jih je napisala tudi sama, bila je urednica revije Fotografija. Predavala je na visoki šoli Vist, na oddelku za fotografijo, nekaj časa je bila predstojnica. Kot fotoreporterka je sodelovala z mednarodno fundacijo za deminiranje ITF, Rdečim križem Slovenija in avstrijsko nevladno organizacijo ISOP. Med drugim je prejela evropsko nagrado Writing for CEE za leto 2011 in nagrado za izstopajoče novinarske stvaritve za leto 2005 Društva novinarjev Slovenije. Za zgodbo o vdovah v Srebrenici, ki živijo v zbirnih centrih še več desetletij po koncu vojne, ji je leta 2019 Pulitzer Center on Crisis Reporting podelil štipendijo. Ista ustanova je že leta 2016 štipendirala njen projekt Bombaž, zgodba o tekstilni industriji. Dvakrat je bila v ožjem izboru za nagrado Lange-Taylor Prize, ki jo podeljuje ameriška Univerza Duke. Razstavlja doma in v tujini ter kurira fotografske razstave drugih kolegov. Ob razstavi v Galeriji Alkatraz bo 26. maja potekala čajanka z avtorico.
