Mexico … Oooooo, Mexico …
Iz vseh lukenj so me že vlekli, je ni človeške odprtine, v katero me ne bi tlačili, in ne izločkov, s katerimi me ne bi popacali, pokozlali, pos…, raje niti ne naštevam. Če bi bil človek, bi se ob takem načinu bivanja nenehno potil, tako pa se na veliko mečkam in precej prašim … Ah, seveda, kako da sem tako zgovoren? Da sploh lahko govorim? Da sem sposoben misliti? O, ne, ne bom se poskušal izvleči s šintoizmom in svetovno dušo, ki da prežema vse, od ljudi, živali, rastlin do robotov, kamnov, pa tudi denarja. Čeprav me včasih menjajo z japonci, ne pristajam na poenostavitve, da je živo vse, kar je. Ker se mi takšne razlage zdijo banalne. Ker me včasih po rokah mečkajo živi mrtveci in jim samo jaz dajem občutek, da so, in bi brez mene obstajali bistveno manj kot z domnevno dušo.
Torej – kako lahko mislim, medtem ko me vi dojemate kot en navaden umazan bankovec? Ja, kako le? – Takole: v življenju ljudi, pa tudi rastlin, živali in reči se primerijo čudne reči. Nekateri odgovori, pogosto dvomljivi in eni bolj butasti od drugih, se ponujajo sami od sebe, lahko pa da odgovorov ni in so samo trapasto zastavljena vprašanja … A da ne napletam in zapletam: veliko imam opraviti z ljudmi, od katerih se poleg bakterij, virusov, klic in vsakovrstne svinjarije hočeš nočeš lahko navlečem tudi nečesa takega, kar ljudje imenujete razmišljanje, pa čeprav gre večinoma za brezumno prestavljanje, sestavljanje in lepljenje vokalov in črk in je vse skupaj zelo daleč od mišljenja. Torej: razmišljam zato, ker lahko. Pika. Če verjamete, da lahko razmišlja vaš trapasti telefon, da razmišljajo stroji, pa da umetna inteligenca ni le umetna, ampak tudi inteligentna, potemtakem lahko razmišljam tudi jaz, saj je vame projicirane celo več čustvene in kognitivne inteligence kot v programe in naprave, pogosto celo več kot v ljudi. Ne nazadnje so že za štetje denarja potrebne osnovne računske operacije, za moje plemenitenje pa še kaj več.
Nimam ne čutov ne tipal, nimam nevronov, nisem mišica, pa je mojo vrednost vseeno mogoče napihovati in razpočiti. Sem le navaden kos papirja, zdrajsan in pomečkan, materialno vreden manj od toaletnega papirja, sicer pa toliko, kolikršno vrednost mi pripisuje mehiški monetarni sklad, in čustveno, kolikor je kdo v stiski, pohlepen ali željan, in kar niti ni odvisno od imetnikovega gmotnega stanja. Mnogi si me namreč poželijo hipno, saj ko je nuja huda, je skozi mene treba potegniti na hitro.
Ooo, in tega je veliko! Čeprav nas včasih zberejo na kup in nas na državne stroške v državnih pralnicah operejo, se na nas zelo hitro spet prilepi človeška umazanija, fizična, pa tudi karakterna. Naj pridem iz pralnice še tako lep, čist in opran, je na meni vselej nekaj nagnusno umazanega. Ampak taka je moja denarna narava, in to ne le zaradi dejstva, da krožim po državi, katere navade in običaji so globoko povezani tudi s kriminalom in vedenjskimi vzorci, ki vključujejo uporabo raznolikih substanc in kemikalij. Kajti čim zapustim roke kakega reveža ali reve, ki me stežka da od sebe, se že znajdem v centrifugi čudnih poslov, uporab in menjav.
»Pa kdaj bo že tega konec?! Naj me že enkrat neki zadetek dokončno zmečka in zažge! Ker to ni dostojno, ne za človeka ne katero drugo živo bitje. Ne za entiteto, kot sem jaz!« včasih jamram sam pri sebi in še raje v družbi svojih kolegov. »A je pri vas, tam daleč na drugi strani oceana, kaj drugače?« kdaj povprašam evropske eksote in mi odgovarjajo, češ da odvisno …
