Stoični plačanec John Wick, ki ga v istoimenski akcijski franšizi igra kanadski igralec Keanu Reeves, je človek, ki se hočeš nočeš ne more dokončno upokojiti. V prvem delu je pokoj prekinil, ker so mu ruski mafijci ubili psičko, v drugem delu so mu nato rekli, da bo tretje življenjsko obdobje moralo še malo počakati, v tretjem pa se je znašel na begu pred delodajalcem. V četrtem delu mu zato ne preostane drugega, kot da si sam spiše novo pokojninsko odločbo. Zaplet? John Wick alias jaga baba alias največji ljubitelj psov med hitmani ubije osebo, ki je ne bi smel ubiti, zato nanj razpišejo tiralico. Več od zgodbe ne pričakujte, saj je ta od začetka franšize le izgovor za to, da čim prej in čim večkrat zaplešejo pesti in pištole.
Na vsakih dvajset minut namerno absurdne zgodbe fiktivnega kriminalnega podzemlja tako znova gledamo dvajset minut namerno absurdnih, zapretiravanih, a tudi velikih, glasnih in do pike koreografiranih akcijskih prizorov. Na lepih lokacijah od Tokia do Pariza in po prepoznavnih ritmih industrijskega tehna. In Keanu Reeves kot John Wick je znova, kot bi Matt Damon iz filmov Bourne in Liam Neeson iz filmov Ugrabljena imela polbrata. Kot bi Uma Thurman iz Ubila bom Billa in Linda Hamilton iz Terminatorja imeli mrzlega strica. Keanu Reeves v črni tridelni obleki in z devetmilimetrskim kalibrom v roki se pač znova hkrati bori s pet, deset, dvajset barabami, ki pa tokrat večkrat opazno dobesedno čakajo, da pridejo na vrsto. Malo zaradi golega števila kaskaderjev v posameznih sekvencah, malo zaradi tega, ker Reeves ni več najhitrejši.
Pri čemer pa filmu nikakor ne moremo očitati neizvirnosti, saj je vsaka točka bolj inventivna, bolj razburljiva in bolj osupljiva od prejšnje. Če v glavo slabih fantov ne letijo naboji, letijo puščice, če nismo na motorju, smo v avtomobilu brez vrat, ko zmanjka streliva, pa so tu sekire, katane in nunčaki. Da, ko gledamo Reevsa v vlogi Wicka, se zdijo nadaljevanja Stallonovega Ramba realistični akcijski filmi, Ryan Gosling iz Netflixovega The Gray Man pa zaradi vseh posebnih učinkov izpade amater. Tudi tokrat so namreč vse nore koreografije videti prepričljive, saj so jih Keanu Reeves, Donnie Yen, Hirojuki Sanada, Aimée Kwan, Scott Adkins in mala vojska kaskaderjev ob minimalni uporabi zelenega zaslona tudi res oddelali.
Režiserju Chadu Stahelskemu se pač pozna, da je tudi kaskader. V dobrem in slabem. Po eni strani je tokrat v en film stlačil za dva filma prvovrstnih akcijskih prizorov. Že tokijska nekajdesetminutna sekvenca, ki jo gledamo v uvodni tretjini, je recimo videti kot klimaks večine drugih akcijskih filmov. Po drugi strani pa je film opazno predolg, predvsem v delih med akcijo, kjer prevladuje prazno besedičenje, ki zgolj razgali pomanjkanje vsebine. Podobno kot lanskoletni akcioner Hiter kot strel z Bradom Pittom, ki ga je prav tako režiral kaskader David Leitch. Wickovska franšiza je pač od prvega dela scenarij povsem podredila akciji, pri čemer so bili prejšnji deli temu primerno dolgi okoli dveh ur, četrti del pa po nepotrebnem zakoraka proti tretji. Ne glede na ta očitek boste stežka našli bolj konsistentno kakovostno akcijsko franšizo, kot so filmi John Wick z zvezdnikom Keanu Reevsom.
