Po umiritvi korone sicer opažamo ponovni dvig zmogljivosti, a še zdaleč nismo na enaki ravni kot pred epidemijo. Te vrednosti so še vedno zelo slabe. Če torej ne bomo ukrepali in z resnim programom posegli v trenutne gibalne navade, dvomim, da bomo še kdaj prišli na raven pred časom korone.
Vedeti moramo, da naša država vsako leto porabi vsaj dvakrat toliko denarja samo za zdravljenje simptomov, ki jih debelost nalaga fizičnemu in duševnemu zdravju. Ne smemo pozabiti tudi na trdne znanstvene dokaze, kako pomembno gibanje vpliva na naše kognitivne sposobnosti, na pozornost. Povedano preprosteje, ta trenutek naši otroci zaradi slabših gibalnih sposobnosti nimajo enakih možnosti za učenje, kot so jih imeli v preteklosti; če pa bomo gibanje okrepili, se bodo tudi lažje učili, učitelji bodo z njimi lažje delali, pričakujemo lahko tudi populacijo, ki bo bolj produktivna in bo imela večjo kakovost življenja. Če ne naredimo nič, se nam bodo v prihodnje povečali delež bolnikov s kroničnimi boleznimi in stroški njihove oskrbe. Posredno se bodo s škodo soočali tudi v gospodarstvu, saj se bodo delodajalci srečevali s povečanim številom bolniških odsotnosti. x Nedeljski dnevnik
