Napadu na Irak so izrecno nasprotovale Francija, Nemčija in Ruska federacija ter večina arabskih držav, z Vilensko izjavo pa so jo posredno podprle nekatere države vzhodne in srednje Evrope, med njimi tudi Slovenija. Nastala je bila »Koalicija voljnih«. Odboru za zunanjo politiko slovenskega državnega zbora sta Slovenska nacionalna stranka in Stranka mladih sicer predlagali, da bi vlada odstopila od omenjene izjave, a je bil poskus neuspešen. Kljub temu, da je bilo že vsem jasno, da je Washington operiral z lažmi, je odločitev vlade podprlo 15 kolegic in kolegov, Jožef Školč iz LDS se je vzdržal, podpisani sem bil proti. »Jah, spoštovani poslanec,« mi je skušal dokazati, da se motim, tedanji zunanji minister Dimitrij Rupel, »če hočemo, da nam ZDA odobrijo vstop v zvezo Nato, moramo njihov napad na Irak podpreti. To je to.« Res je, da sem sam bil proti temu vstopu v Nato, z malo manjšino Socialnih demokratov vred, a tudi če bi bil za, bi tako prostituiranje zavračal. Še mlada osamosvojena država, ki se je imela za neodvisno in polno suvereno, ne bi smela privoliti v tako nizkotno kupčijo.
No, koalicijska vojska iz ameriških, britanskih in avstralskih čet je v dveh tednih zasedla vsa večja mesta v Iraku, vključno z Bagdadom. 1. maja je Bush razglasil konec vojnih operaciji in začetek obnove razdejanega Iraka. A spopadi so se kljub temu nadaljevali. Mnoge oborožene skupine namreč te okupacije in novo nastavljene marionetne vlade niso sprejemale, in šele z umikom ameriških sil 18. decembra 2011 je prišlo do kratkega predaha. Nato so se sektaški boji znova razplamteli in povsem destabilizirali državo. Bilanca te ameriške avanture: milijon mrtvih in šest milijonov razseljenih Iračanov.
Na vse to se gre spomniti, ko živimo skorajda neposredno, preko tv prizorov, radijskih in časopisnih poročanj, ukrajinsko dramo, pri kateri posredno, kot člani Nata in Evropske unije, celo sodelujemo, a tokrat na pravi strani, na strani žrtve, kar pomeni, da če danes ravnamo prav, smo takrat narobe, a nikogar ni ne v ZDA, ne v Natu, ne v EU, ne v takratni »koaliciji voljnih«, ki bi se kesal. Nikogar, ki bi priznal, da če danes Putina pošiljamo v Haag, bi morali enako storiti takrat z Bushem in Blairom, ki mu je stal tesno ob strani. Še huje, lanskega avgusta smo na tradicionalnem Blejskem strateškem forumu Tonyja Blaira gostili z vsemi častmi in ministrica za zunanje zadeve ni skrivala zadovoljstva, da ji je tak veliki met uspel. Pa nekdanjega britanskega premiera smo tudi slišali na TV Slovenija pojasnjevati Adrijanu Bakiču razliko med obema vojnama: »V Iraku je vladal diktator, ki ga je bilo treba, v imenu demokracije in človekovih pravic, odstraniti. V Ukrajini pa je demokracija že vladala, ko je Putin nanjo izvedel agresijo.« Da je bila tudi takrat, kot lani februarja, napadena neodvisna in suverena članica OZN, mimo dogovorjenih mednarodnih pravil, zanj ne igra vloge. Sklepam, da tudi za ostale zahodne odločevalce ne.
Aurelio Juri, Koper
