Bolj ko se stvari spreminjajo, bolj so enake. Britanska konservativna vlada, še pod Borisom Johnsonom, je šele po Putinovi invaziji na Ukrajino ukrepala proti ruskim oligarhom, kleptokratom in gangsterjem ter njihovim nakupom vse številnejših bolj ali manj razkošnih nepremičnin na Otoku, večinoma v petičnih predelih Londona. Velika večina teh superbogatih Rusov vseeno ostaja anonimna zaradi vrzeli v tako imenovanem registru čezmorskih subjektov, ki ga je vlada uzakonila avgusta lani z zakonom o gospodarskem kriminalu. Vlada je zahtevala, da vsi čezmorski subjekti, kar so predvsem slamnata podjetja v davčnih oazah, ki so lastniki posesti ali nepremičnine v Veliki Britaniji, prijavijo oziroma imenujejo dejanske lastnike in/ali upravljalce. To naj bi veljalo za vse kupce od 1. januarja 1999 naprej. Tistim, ki tega ne bi naredili pravočasno, je vlada zagrozila z resnimi sankcijami, vključno z omejitvijo kupovanja, prodajanja, oddajanja in prenosa lastništva posesti in nepremičnin v Veliki Britaniji.
Lastniki več kot 50.000 nepremičnin še anonimni
Vlada je šele po Putinovi invaziji na Ukrajino spoznala, da je bilo to, da so se lahko ruski oligarhi, kleptokrati in gangsterji neomejeno polaščali vse številnejših najboljših nepremičnin in prali gore umazanega denarja na Otoku, nespametno. S tem registrom naj bi jim stopili na prste. Odpravil naj bi anonimnost dejanskih lastnikov, ki se skrivajo za slamnatimi podjetji, prijavljenimi v davčnih oazah. Skrajni rok za prijavo imen dejanskih lastnikov posesti in nepremičnin (1. januar 2023) oziroma zakon so številna slamnata podjetja ignorirala ali pa posredovala informacije, iz katerih je nemogoče ugotoviti, kdo je dejanski lastnik. To jih je naredilo okoli 18.000 oziroma skoraj polovica, kar pomeni, da še vedno niso znani lastniki več kot 50.000 nepremičnin v Angliji in Walesu. Laburistična opozicija upravičeno kritizira zakon kot mlačen in neprimeren cilju. Posebno zaradi orjaške vrzeli v zakonu o gospodarskem kriminalu, ki jo je prinesel register in ki je vladajoči politiki niso opazili. Omogočila je, da so slamnata podjetja kot lastnike zamenjali – slamnati posamezniki. Direktorica nadstrankarskega Centra za javne podatke Anna Powell Smith je sredi leta 2021 začela iskati odgovor na vprašanje, koliko je teh neprijavljenih slamnatih posameznikov, ki naj bi bili lastniki otoških nepremičnin in posesti. Število tujih pravih in slamnatih podjetij lastnikov je znano že nekaj let. Okoli 95.000 jih je. Nihče pa ni vedel, koliko je slamnatih lastnikov posameznikov. Anna Powell Smith, ki se že veliko let trudi ugotoviti, kolikšen del Velike Britanije je v tujih rokah, je, ko je preučevala zemljiške knjige, ugotovila nekaj zelo zanimivega. Medtem ko se število slamnatih podjetij – domnevnih lastnikov otoških nepremičnin – več let ni povečevalo, se je zelo hitro povečevalo število slamnatih lastnikov posameznikov. V enem samem letu za dvainpolkrat.
Sožitje slamnatih podjetij in posameznikov
Po zadnjih podatkih je torej slamnatih posameznikov še enkrat več kot podjetij, zanimivo pa je, da so eni in drugi prijavljeni v istih državah ali davčnih oazah. Največ domnevnih lastnikov britanskih nepremičnin je prijavljenih v Hongkongu, katerih prebivalci naj bi bili lastniki 23.584 nepremičnin. Leta 2010 jih je bilo samo 2170, najbrž dejanskih. Dramatično se je povečalo tudi število posameznikov, očitno slamnatih, v Singapurju, na britanskih rokavskih otokih Guernsey in Jersey, ki sta Britaniji najbližji davčni oazi, saj sta pod britansko krono, imata pa svojo davčno in drugo zakonodajo, na samoupravnem britanskem otoku Man, ki je prav tako davčna oaza, v razvpiti britanski kolonialistični davčni oazi Britanski Deviški otoki in v Združenih arabskih emiratih. Vsi našteti so bili od nekdaj priljubljena zibelka slamnatih podjetij. Njihovi dejanski prebivalci niso nenadoma tako zelo obogateli ali bili bogati že prej, da bi si nenadoma zaželeli imeti vilo v Londonu in drugod v Britaniji. Oni samo upodabljajo lastnike. Igrajo vlogo, ki so jo v preteklosti igrala slamnata podjetja. Gotovo ne zastonj. Konservativna vlada z registrom čezmorskih subjektov torej zelo očitno ni rešila problema. Mnogi Otočani, ki se spomnijo politike odprtih vrat za ruske superbogataše, ne da bi konservativne vlade zanimalo, od kod jim milijarde in milijoni, se sprašujejo, ali je to sploh bil cilj in namen registra.
