Treba je dopolniti navedbe v članku, saj v zakonodaji obstaja obveza občin v Sloveniji, da imajo vzpostavljeno funkcijo »občinskega urbanista« – tako določa zakon o urejanju prostora, zadnja različica v 46. členu (občinski urbanist). Med drugim je občinam postavljena obveza, da mora občina imeti zagotovljeno sodelovanje občinskega urbanista, zaradi zagotavljanja strokovnosti in zakonitosti opravljanja nalog urejanja prostora v skladu z zakonom o urejanju prostora. Pogoji so: občinski urbanist je oseba, ki izpolnjuje pogoje za pooblaščenega arhitekta ali pooblaščenega prostorskega načrtovalca v skladu s predpisi, ki urejajo arhitekturno in inženirsko dejavnost, itd. Župan lahko, za čas trajanja mandata, imenuje osebo, ki mu strokovno svetuje v zadevah urejanja prostora in skrbi za celostno politiko prostorskega razvoja občine. Te naloge lahko opravlja tudi občinski urbanist. Občinski urbanist opravlja naloge, kot so skrb za pripravo prostorskih aktov, potrjevanje mnenj o skladnosti dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja z občinskimi prostorskimi izvedbenimi akti, itd. Oseba, ki v občini opravlja naloge občinskega urbanista, ne sme biti v konfliktu interesov, kot jih našteva zakon. Za občinskega urbanista in osebo, ki opravlja naloge in ni javni uslužbenec, se glede nasprotja interesov uporabljajo pravila za javne uslužbence. Seznam občinskih urbanistov vodi zbornica, pristojna za arhitekturo in prostor.
Te dolžnosti veljajo tudi za novega podžupana, če je njegova funkcija delovanje na področju urejanja prostora, vezana na prostorsko ureditveno zakonodajo, na zgoraj citirani 46. člen iz zakona o urejanju prostora (ZUreP-3).
V članku je pohvala podana prvemu mandatu arhitekta Koželja, ko je bil njegov prispevek k razvoju Ljubljane ključen, saj so takrat nastali glavni strateški prostorski dokumenti, po katerih se je mesto razvijalo. Večji problem pri vsem je, da izvedbena raven (OPN MOL – ID) v svojih detajlnih določilih ne sledi dovolj dosledno strateškim izhodiščem prostorskih aktov MOL, vse skupaj pa seveda doseganju predpostavljenih okoljskih ciljev za oba nivoja – za vse to mora poskrbeti tudi »mestni urbanist«. Rok Žnidaršič izpostavlja, da se mora Ljubljana še naprej razvijati kot sonaravno mesto, vendar bo treba zmanjšati odvisnost od avtomobilskega prometa in krepiti okolju prijaznejše oblike mobilnosti. Kritični do zatečenega razvoja mesta so bili do sedaj predvsem kulturniki, tudi predstavniki raznih inštitucij, ob posameznih projektih, ali pa na splošno.
Ena od vizij ob začetku delovanja arhitekta Koželja na ravni mesta je bila varčevanje s prostorom. Ker se ta vizija ni ustrezno udejanjila na izvedbeni ravni prostorskega načrtovanja, so »stvari ušle iz rok«, kot se je po navedbah izrazil arhitekt sam. Vsekakor se kaj takega ne bi smelo dogoditi.
V zadnjih 15 letih je bilo zastavljenih veliko s trajnostjo neskladnih projektov (na primer Bežigrajski športni park - Plečnikov stadion, prometno vprašljivo urejen Potniški center, športni center Ilirija, garaža pod Tržnico, stolpnice ob vpadnicah–vse z veliko novimi parkirišči pod stavbami). Cilji o razogljičenju zaradi znatnega povečanja prometa zato niso dosegljivi. »Zadnja napoved o gradnji garažne hiše ob živalskem vrtu, ob dejstvu, da tja v nedeljo vozi en avtobus na uro, je dovolj zgovorna.« Parkirna politika in urejanja prometa ne uresničujeta cilja okolijske »vzdržnosti«, nista v skladu s slovensko in evropsko zakonodajo.
Nedvomno je Koželjeva zasluga, kot navaja avtor, večja veljava arhitekture zunanjih površin v mestu in pojavnosti novih objektov, v kolikor so kolegi avtorski arhitekti sledili ciljem trajnostnega razvoja mestnega akta (tudi veliko natečajev je pozitivno vplivalo), ter izpeljava nekaterih prenov degradiranih območij, čeprav zaradi odrivanja kulturnih alternativ od demokratičnih dogovorov o nadaljnjih rabah ne vedno pozitivno sprejeta. In še kaj.
Martina Lipn, u. d. i. a., Ljubljana
