Zmago na evrovizijski popevki so Måneskin malodane »zlorabili« za to, da so opozorili nase in da so v minulem letu in pol zasedali tako vrhove alternativnih kot pop lestvic, njihovo uspešno dogajanje pa skoraj neoarhaično tolažilno spominja na čase, ko je mladim pop skupinam »bandovskega« formata obče bolj uspevalo.
Italijani so v globalno pop izročilo prispevali marsikoga in kar zadeva glasbo, dajejo vtis izolacionizma oziroma podobne samozadostnosti kot Hrvati. Imajo svojo pop glasbo, ki jo izvajajo pretežno v italijanščini, ta pa je mednarodno manj prodorna kot angleščina. Tudi zato se je nemara težko spomniti primera, da bi svet s toliko pričakovanja čakal na izid plošče kake italijanske zasedbe, kot se konec tega meseca čaka na izid tretje plošče rimske zasedbe z danskim imenom, ki bo, kot je soditi po skladbi Kool Kids, s katero so napovedali izid albuma, tudi v prihodnje občinstvu ponujala do zdaj že prepoznaven hrup ter ritem.
Dva svetova
Thomas Raggi na kitari, Victoria De Angelis na basu, Ethan Torchio na bobnih in Damiano David na vokalu. Z izjemo bobnarja Torchia, ki je prišel v zasedbo prek oglasa, gre za sošolce iz srednje šole, ki so jo družno zapustili pred končanjem in se najprej kot ulični glasbeniki odpravili kalit na rimske ulice, se prijavili na italijanski X factor, tam skoraj zmagali in še pred zmago na evrovizijski popevki posneli ploščo, ki se je v Italiji prodala v 70.000 primerkih. Po Celine Dion na angleški lestvici singlov Top 40 ni bilo zasedbe, ki bi bila na lestvici z dvema skladbama sočasno. Vendar pa je Celine Dion megaprodukcija, simfoniki, violine, harfe, timpani, medtem ko so Måneskin zgolj boben, bas, kitara in glasovi. Puristično minimalistično ter povsem drugače, kot se po studiih sicer streže stvarem v teh postmodernih časih, v katerih je glasba praviloma preproducirana. Skladbo Beggin, ki je sicer priredba ameriške zasedbe Four Seasons, najbolj znane po Can't Take My Eyes Off You, so v rimskem studiu posneli v štirih urah, še približno toliko pa je tonski mojster dan kasneje porabil za mešanje zvoka in dokončanje skladbe. Zgodba, ki spominja na prve obiske studia zasedbe The Beatles, če že ne Lačni Franz, ki so celo Ikebano posneli v enem dnevu.
Za zmagovalce evrovizijske popevke je zadnjih nekaj desetletij veljalo pravilo, da so v letu, ki je sledilo njihovi zmagi, bolj ali manj poniknili, predvsem pa niso bili konkurenčni aktualni pop rock produkciji. Za ponazoritev se ozrimo nazaj. Recimo v leto 1987, ko je ameriška zasedba Pixies izdala prvenec Come On Pilgrim, je na evrovizijski popevki zmagal Johnny Logan s skladbo Hold me now. Takrat sta bila to dva svetova. Da bi privrženec Pixies v tistih letih poslušal evrovizijskega zmagovalca, je bilo kaj malo možnosti, prav tako obrnjeno. Obenem ni bilo nobenih možnosti, da bi Pixies v tistih letih lahko zmagali na evrovizijski popevki oziroma morda bolje rečeno, ni bilo možnosti, da bi se na njo sploh uvrstili. Takšno razmerje se je ohranjalo tudi v letih, ki so sledila. Ko je Nirvana jeseni leta 1991 izdala svoj drugi prelomni album Nevermind ter vbrizgala svežo kri alternativni rock glasbi, je na evrovizijski popevki zmagala švedska pevka Carola s Fångad av en stormvind, ko se je leta 2006 pojavila Amy Winehouse z albumom Back to Black, pa so na Evroviziji zmagali Lordi s Hard Rock Hallelujah. Na eni strani si imel resno pop produkcijo, ki se je vrnila v swing, torej prav tja, kjer je popevka začela, na drugi strani pa evrovizijske vrste, zbegane od iskanja formule za uspešnico.
Videti so brez napake
Ne samo da sta bila dva svetova evrovizijska popevka in alternativni rock, ampak tudi evrovizijska popevka in aktualni pop. Johnny Logan ob svojem času, torej že omenjenega leta 1987, ni mogel konkurirati Whitney Houston, Los Lobos, The Bangles, Bon Joviju, U2, Duran Duran, Billyju Idolu, Madonni, Princeu, Pretenders, kot tudi ne danes prav tako že razmeroma pozabljenim Crowded House. Našteti in še kdo so predstavljali »realno« pop sceno, torej tisto, ki so jo krojile založbe oziroma prodajne številke nosilcev zvokov, medtem ko je bila evrovizijska popevka ločen vrtiček za avtorje in izvajalce, ki so pač bili blizu nacionalnim RTV-hišam, dosežki na mednarodnem evrovizijskem tekmovanju pa so večini bolj koristili na domačem terenu kot globalno. Seveda z nekaj izjemami, z zasedbo Abba na čelu, ki se je po zmagi na evrovizijskem tekmovanju leta 1974 razvila v svetovnega prvoligaša. In podoben vtis dajejo Måneskin, čeravno so se napotili po drugih linijah, kot so se ob svojem času Švedi.
Po zmagi na evrovizijski popevki so se podali po ameriških alternativnih klubih, med drugim nastopili na alter rock festivalu Loolapalooza oziroma na prizoriščih od Vilne do Chicaga, nastopili na ameriških grammyjih in bili predskupina Rolling Stones v Las Vegasu. Mimogrede je priredbo njihove skladbe I Wanna Be Your Slave posnel še Iggy Pop, ki jih je poprej evidentno navdahnil s svojo klasiko I Wanna Be Your Dog. In tudi to, da bi se italijanska rock zasedba napajala pri Iggyju Popu, se zdi novost. Te vrste vplivov vsaj pri osrednjih italijanskih zvezdnikih do zdaj ni bilo zaznati, kar pa govori vsaj dvoje. Da so Måneskin glasbeno nadpovprečno široko razgledana zasedba oziroma da je punk rock pustil sled tudi v Italiji. Tako na primer Victoria De Angelis, baskitaristka rimskega kvarteta, kot svojo vzornico navaja Kim Gordon, basistko ameriške alter rock zasedbe Sonic Youth, torej še enih, ki so ob svojem času predstavljali povsem drug glasbenožanrski pol od evrovizijskih popevk.
Italijanski kvartet je za zdaj videti brez napake. Končno eni, ki so iz prve videti kot band. Karizmatični, lepi, s smislom za oblačenje, spolno nezavrti in sproščeni, talentirani, v komunikaciji sproščeni in simpatični, glasbeno pa minimalistično pametni, posvečeni skupnemu ritmu, melodiki in izrazu. In kot takim jim lahko zaželimo vse naj.
