»Jokala sem, kričala nanj, držal me je za usta, da me ne bi slišali njegovi starši, če bi slučajno bili doma. Ugasnil je luči, spustil rolete. Zdaj si dovolj stara, da lahko poskusiva še kaj drugega. Na polno je silil vame, a nikakor ni šlo. Potem me je obrnil. In takrat mu je uspelo,« o enem najhujših trenutkov v svojem življenju pripoveduje Maja. Stara je bila 13 let, ko jo je trener jahanja spolno napadel. Posilil. A te besede Maja ne izusti. Kakor tudi ne nasilje, travma ali žrtev. Vidno težko opisuje, kaj se ji je pred leti dogajalo. »Tako nagravžno je,« svoj premolk komaj slišno opraviči, nato pa nadaljuje. »Ko sem tistega večera hotela oditi, mi je skril oblačila. Nisem hotela storiti tega, kar je zahteval od mene, a na koncu vendarle sem. Rekel mi je, da to dela samo zato, da bom znala za naprej, da me ne bo bolelo, ko bom imela nekoč fanta. In da bova še poskušala, dokler ne bom toliko sproščena, da mu bo uspelo …«
Maja in Tina (imeni zaradi zaščite identitete nista pravi) sta prijetni, odločni mladi ženski, obe sredi dvajsetih, zaključujeta študij. Spoznali sta se pred kakšnimi desetimi leti v konjeniškem klubu, kjer sta rosno mladi vzljubili konje in konjeništvo. Obe sta obiskovali tamkajšnjo jahalno šolo, se udeleževali tekmovanj in taborov, obema so starši plačevali treninge. Konjeniški klub je postal njun drugi dom. A za svojo predanost sta plačali srhljivo ceno. Konjeniški trener v tem klubu je Majo prvič spolno zlorabil pri enajstih, Tino pri sedemnajstih letih. Obe sta prepričani, da nista bili edini. Še več – Maja je bila zraven, ko je trener posilil še eno dekle, takrat staro 13, največ 14 let.
Skozi pekel, znova in znova
Svojo zgodbo sta se odločili zaupati Dnevniku na prigovarjanje prijateljice, ki pozna razmere v klubu in ve, da ta moški, danes sredi tridesetih, še vedno trenira zelo mlada dekleta, nočeta pa, da bi njuni imeni zakrožili po virtualnem svetu. Svoja mučna doživetja želita obdržati zase. »O tem, kar se mi je zgodilo, dolgo nisem govorila z nikomer. Bilo me je sram, počutila sem se krivo, vedela sem, da sem bila premlada za te stvari,« je v uredništvu Dnevnika pripovedovala Maja. Svojo grozljivo izkušnjo je na pragu srednje šole zaupala najboljši prijateljici, sčasoma jo je povedala svojemu fantu, letos poleti še mami, ki je jokala in ji je bilo zato, pravi Maja, še huje. »Mislim, da sem to, kar se mi je zgodilo, predelala in pustila za sabo. Ne zdrznem se več, če se me fant ponoči dotakne, živim normalno.« Ali bo trenerja prijavila policiji? »Ne, tega ne nameravam storiti. Poznam delo na sodišču. Slišala sem, kaj odvetniki obtoženih sprašujejo žrtve, skozi kakšen pekel morajo iti, pa vseeno storilci zelo pogosto odkorakajo brez kazni. Nočem pa, da ta človek stori še komu, kar je storil meni. Kakšni še bolj ranljivi deklici. Zato sem se odločila povedati, kaj se je in kaj se morda še dogaja v tem klubu. Vem, da še vedno trenira deklice, stare 12, 13, 14, 15 let …« Podobno pove tudi Tina. Obe je strah, da bi trener jahanja nekako izvedel, kdo sta, in bi jima grozil. On in vsa njegova družina.
Trener je deklice po treningih pogosto peljal na pico ali pa jim doma spekel palačinke in jih nato razvozil domov. »Poleti, pred nekaj več kot desetimi leti – mojih staršev, se mi zdi, ni bilo doma – mi je ponudil, da prespim pri njem, živel je v hiši svojih staršev. Poklical je mojo mami in nič ni imela proti. Rekel mi je, da ima sobo zame in da mu bom tako prihranila vožnjo, saj sem imela naslednji dan zjutraj spet trening. Z nama je šla še ena punca. On je naredil palačinke, nato je ta punca odšla. Rekel je, da mi bo pripravil sobo, jaz pa da ga lahko tačas počakam v njegovi. Prišel je za mano, nekaj začel. Bilo mi je neprijetno, umikala sem se mu, govorila 'ne, ne, ne'. Rekel je nekaj o tem, da je dobro, da se zdaj 'tega' naučim, da bom znala, ko bom imela resnega fanta. Imela sem enajst let! Nato me je 'učil'. Poljubljala sva se … Čez čas sem mu rekla, da moram na vece. Grozno mi je bilo, zaklenila sem se. Začel je trkati na vrata in mi govoriti, da mi noče nič hudega, da me ima rad, da mi bo s fantom nekoč lažje. Vrnila sem se v sobo. Želel je, da bi 'še jaz njega' … Nisem hotela, prosila sem ga, naj me pusti spati, ker imam naslednji dan trening. Rekel mi je, da ga bo prestavil. Ker je vztrajal, sem mu položila roko na … Tako mi je bilo grozno, tako me je bilo strah, da sem delala, kar mi je rekel. Ostudno je bilo. Nekako sem se mu uspela izmakniti. Ko je zaspal, sem odšla na stranišče in tam jokala več ur. Naslednji dan se je zaradi tega norčeval iz mene.« Maja se spominja, da je bil obseden z njenimi prsmi. »Razvijati sem se začela že precej zgodaj, prsi sem imela že pri enajstih letih. Kar naprej se me je dotikal po zadnjici in me grabil za prsi,« je dejala ter razprla in stisnila prste na rokah, češ – takole me je.
Ko enkrat poveš, postane resnično
Zakaj ni o tem, kar se ji je zgodilo, s kom govorila, povedala staršem? »Moji starši so imeli svoje težave, niso imeli časa, da bi se ukvarjali še z mojimi problemi. Tako sem takrat čutila. Vedela sem, da ne bi smela k njemu, da ni bilo prav, kar sva počela. Jasno mi je bilo sicer, da me je k temu prisilil, ampak vseeno sem bila prepričana, da me bo vsak, ki bi mu povedala, nadrl. Mislila sem, da sem kriva za to, kar se mi je zgodilo,« razloži Maja in pove, da je bilo zaradi teh dogodkov pravzaprav sram njo. Govorila si je, da se mora na to navaditi, da tako pač je in da bo enkrat nehal. »Zdi se mi, da sem te občutke in podrobnosti dogajanja poskušala nekako izbrisati iz spomina. To, o čemer zdaj govorimo, se je dogajalo kakšna štiri leta, pa se spominjam le par dogodkov.«
Tinina izkušnja je bila nekoliko drugačna. V času spolnih napadov je imela 17 let in, kot pravi, vse probleme, ki jih lahko ima najstnica. »Obupno sem potrebovala potrditev odraslega človeka z avtoriteto. On, ki je bil kakšnih deset let starejši, je bil taka oseba. Če te je treniral on, je to pomenilo, da si dober, da si nekaj več. Ko nas je nekega večera razvozil domov, sem bila jaz zadnja. Nisem se upirala, nisem rekla ne. Prvič sem spala z njim v avtu, kasneje pri njem doma. Enkrat tudi na enem od turnirjev. Ko sem se ponoči zbudila, je bil v meni,« pove. »Takrat sem mislila, da gre za moje odločitve. Danes vem, da je manipuliral z mano. Pravzaprav mi nikoli ni bilo prijetno, mučili so me dvomi, a sem jih potlačila. Na srečo nimam kakšnih posebnih travm zaradi tega, kar se je zgodilo. Bil je samo eden v vrsti od moških, ki so mi storili nekaj grdega; druge stvari so mi pustile več travm. Obžalujem pa, da sem bila takrat tako 'glupa'. Nisem razumela, da je bil klub lovišče, jaz pa njegov plen.« Še danes ji je težko priznati, da se ji je vse to dogajalo: »Ko enkrat poveš, postane resnično. Dokler nisem povedala, sem se lahko delala, da to ni bilo moje življenje.«
Pogovarjali smo se s še enim dekletom, ki je pred okoli 15 leti trenirala v tem klubu. Kot nam je povedala, sama ni bila deležna spolnega nadlegovanja, se pa spominja, da je imel trener takrat »resno punco« in da so za njuno zvezo vedeli vsi. Dekle je bilo staro enajst let! On okoli dvajset. »Pred vsemi sta se držala za roke in se poljubljala. To se je vsem zdelo normalno, nihče se ni zgražal. Enkrat, denimo, nismo smele iti v sedlarno, ker sta bila tam onadva. Nisem šla preverit, kaj sta počela, a vse smo 'vedele', za kaj je šlo,« je povedala sogovornica.
Prisotnost več deklet ga pri njegovem početju ni nikoli ovirala. Maja se spominja, da je bilo na nekem dogodku na posestvu več otrok, ki so spali na tleh. Ona, trener in še eno 13 ali 14 let staro dekle so spali na senu. »In je začel, kot že večkrat, najprej otipavati eno, potem drugo. Z njo je seksal pred mano. Meni je rekel, da se z menoj ne bo ukvarjal. Oddahnila sem si. On je zaspal, ona druga punca je jokala, jaz pa sem šla. Zelo me je bilo strah, da mi bo tisto noč kaj storil. Naslednje jutro me je nadrl, zakaj nisem ostala in pazila na otroke, mama pa je bila zelo jezna, ker sem tako pozno prišla domov.« In potem je doživela najhujše.
»Zgodilo se je, ko sva bili nekoč s to isto punco pri njem doma. Ne vem točno, zakaj sva spali tam. Ona je bila tam in gledal jo je, ko je rinil vame. Takrat mu je dejansko uspelo. Sicer je zelo bolelo, a mu je uspelo. Potem sva tam prespali, zjutraj sva šli vsaka v svojo smer. Nikoli nisva govorili o tem. Zdi se mi, da se nihče noče pogovarjati o tem, tudi jaz se nočem. Te dogodke smo potlačile. Smo v zanikanju in obenem v razumevanju, da se o tem ne govori.«
Trener je imel izdelano taktiko, danes vesta naši sogovornici. »Načrtno se je loteval ranljivih punc, ki so imele doma težave in so kar naprej visele v klubu, ali pa punc, ki so prihajale iz manj premožnih družin. »Omogočil nam je cenejše treninge, nam našel konje za nakup po nižji ceni. Nekemu dekletu je konja celo podaril,« se spominja Maja. »Me, punce iz družin, kjer se je bilo treba dogovarjati glede denarja, smo morale tudi več pomagati, biti bolj na voljo. Imel je dober 'filing' za te zadeve. Vedel je, katere punce so najbolj ranljive.«
Danes Maja in Tina vesta, da je šlo za manipulacijo, za nadvlado. »Dal ti je vedeti, da si manjvreden. Da si moraš njegovo pozornost in potrditev prislužiti,« pripovedujeta, zato so ostajale še dlje v klubu, bile še bolj vodljive in ukrotljive. Kot najstnici tega nista razumeli. »Prepričana sem bila, da tako pač mora biti. Staršem si nisem upala povedati, bala sem se, da bodo jezni name. Bala sem se tudi, da me bo vrgel iz kluba. Moji starši pa si niso mogli privoščiti plačevati polne cene treningov. Konjeništvo je drag šport,« se svojih takratnih bojazni spominja Maja. In dodaja: »Na to, kar se je zgodilo, sem skušala pozabiti. Upala sem, da se to ne bo več dogajalo. V glavi sem imela le to, da bom lahko tam jahala, in to za veliko manj denarja kot v drugem klubu. Vsak dan. Pa da bom lahko trenirala in skakala.«
Za trenerja so bili treningi, tekmovanja, tabori priložnost za izkoriščanje odraščajočih deklic. Po dostopnih podatkih za to ni odgovarjal. Postavlja se vprašanje, kdo vse je med odraslimi vedel za njegovo sprevrženo početje in zakaj tisti, ki so vedeli ali slutili, niso ničesar ukrenili.
Prebertite še teksta:
Dr. Tanja Repič Slavič družinska terapevtka: Žrtve so tiho, ker se počutijo krive
Šport ni imun za spolne zlorabe
»Vemo, da v športu prihaja do različnih zlorab, tudi spolnih. Mislim, da si ne smemo zatiskati oči pred tem. S tem deviantnim pojavom v športu se moramo spoprijeti,« je jasen dr. Rožle Prezelj, varuh športnikovih pravic. Dejstvo pa je, poudarja nekdanji zelo uspešen atlet in doktor pravnih znanosti, da se zadeve v zvezi s tem premikajo prepočasi. In sicer »tako na državni ravni kot na ravni športnih organizacij v Sloveniji, ki načeloma nimajo konkretnih smernic za ravnanje, ki bi bile v pomoč trenerkam in trenerjem, ko delajo z mladimi športnicami in športniki«.
V razvitih državah, kot je denimo Anglija, pojasnjuje naš sogovornik, imajo zelo natančna navodila za trenerje. »Na primer: v garderobo ali sobo svojih varovancev nikoli ne smejo vstopiti sami. Še bolje je, če se trenerji s športniki pogovarjajo zunaj garderobe. Nimamo niti arbitra ali nekega organa, ki bi posredoval v sporih. Prav tako nam kot družbi manjka znanja za reševanje tovrstnih primerov.« Kot poudarja, bi k deviantnim pojavom v športu, kot so spolne in druge zlorabe, zlorabe prepovedanih snovi in metod, prirejanje rezultatov športnih tekmovanj ali korupcija, morali pristopiti na sistematičen in organiziran način. »Zato bi bilo smiselno v Sloveniji razmisliti o ustanoviti neodvisne agencije za integriteto v športu, ki bi se ukvarjala z ozaveščanjem in izobraževanjem deležnic in deležnikov v športu, imela pa bi tudi pristojnost preiskovanja in odločanja v primeru pojava deviantnosti v športu. Predvsem pa bi potrebovali usposobljen kader za preiskovanje in odločanje v primeru razkritih zlorab.«
Prezelj se je z osebnostnimi in drugimi pravicami športnic in športnikov začel ukvarjati že leta 2014 v okviru OKS, petletni mandat varuha pa je nastopil aprila 2018. Kot pravi, je v vsem tem času o spolnih zlorabah v športu veliko slišal le posredno, do njega ni prišla nobena neposredna tovrstna prošnja za pomoč.
Kot pravi, nobena panoga ni imuna za spolne zlorabe ali »nevarnejša« od drugih. »Raziskave so pokazale, da je bolj pomembno, koliko časa športniki in trenerji preživijo skupaj. Ne gre pa le za spolno nadlegovanje, problematično je tudi verbalno oziroma psihično nasilje, zanemarjanje … Včasih trenerke oziroma trenerji uporabijo preveliko fizično silo.« Treba pa je te zadeve obravnavati, dodaja Prezelj, »s tresočo roko«. Kajti vrhunski šport je specifičen. Trener in športnik sta tudi osebno zelo povezana, morda skupaj delata že od otroštva. V športu je tudi pomembno, da se ve, kdo je »glavni«, brez podrejanja ne gre. Včasih mora trener športnika »potisniti čez rob«, da da vse od sebe, tudi ko je morda nerazpoložen. »Lahko se zgodi, da športnik v eni fazi nima nič proti, če trener nanj povzdigne glas; ko pa ne gre, je vse narobe. Prav zato potrebujemo jasna pravila, kaj se sme in česa ne. In ko gre za hude obtožbe, je jasno, da v postopku ne more sodelovati športna organizacija, kot se dogaja zdaj. Potrebujemo, kot rečeno, tudi več znanja in več usposobljenih ljudi.«
Dr. Prezelj je sicer že v poročilu za leto 2020 opozoril na pomembnost te tematike. Lani je skupaj z inšpektoratom za šport dal pobudo na strokovni svet vlade za šport, da bi na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, kjer opravlja funkcijo varuha, ustanovili delovno skupino, ki bi preučila te »relativno nove, a zelo pomembne teme« v športu. »Kot mi je znano, te skupine še ni. Upam, da se bo z novo vlado to spremenilo. Vsekakor moramo o deviacijah v športu javno govoriti in prek dobrih praks in jasnih pravil vzpostaviti varno športno okolje, v katerem bodo spoštovane pravice športnic in športnikov ter zaščitena njihova osebna integriteta,« je ključni cilj strnil dr. Rožle Prezelj.
Vsaka peta deklica, vsak sedmi deček …
V otroštvu spolni napad doživi od deset do dvajset odstotkov otrok, kažejo evropske raziskave, po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je žrtev spolne zlorabe vsaka peta deklica in vsak sedmi deček. Gre za skoraj osupljivo visoke številke. »A jaz jim verjamem. Zlasti zdaj, ko se zlorabe širijo tudi na splet, kjer so otroci postali izredno dostopni za storilce,« pravi Nina Mezinec, kriminalistična inšpektorica na oddelku za mladoletniško kriminaliteto na generalni policijski upravi (GPU). Do 4. oktobra letos je policija obravnavala 111 primerov, lani 119, leta 2020 pa sto primerov prijav spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let. Njihova raziskanost je v povprečju 95-odstotna. A gre zgolj za primere, s katerimi je policija seznanjena. »To je le vrh ledene gore. Velika večina jih ostaja neprijavljenih,« opozarja Mezinčeva. Zakaj? Spolna zloraba je v naši družbi še vedno tabu. V šoli se z otroki povsem normalno pogovarjamo o nevarnostih, ki nanje prežijo denimo v prometu, ob tej temi pa vsi utihnemo. Tudi zato, ker nam je neprijetno govoriti o tem, razlaga kriminalistična inšpektorica, ki je kot profesorica socialne pedagogike pred leti delala v šoli. Razlogov je sicer več, med drugim so nekateri starši prepričani, da se kaj takega njihovemu otroku ne more zgoditi, spet druge je sram, nekateri pa otroku, ki se jim zaupa, preprosto ne verjamejo. Pomemben dejavnik je tudi storilec oziroma njegov odnos do žrtve, ki ji lahko dejanje predstavi kot igro ali kot »njuno skrivnost«, nekateri otroku grozijo. »Poznam primer, ko je očim pastorki zagrozil, da bo njo in mamico vrgel iz hiše in bosta brezdomki, če bo komur koli povedala, da jo zlorablja. Grozijo tudi s tem, da bi v primeru prekinitve molka enako storili njihovim bratcem ali sestricam. Le predstavljamo si lahko, v kakšni stiski se znajde otrok in zakaj ne spregovori,« opiše Mezinčeva. Največ prijav sicer prejmejo od staršev, veliko tudi od nevladnih organizacij, ko se starši najprej obrnejo nanje, ter od zdravnikov in psihiatrov, ko ti prek terapije in pogovorov ugotovijo, da težave otroka izhajajo iz pretekle (spolne) zlorabe.
Storilci spolnih zlorab so izvrstni manipulatorji. Točno vedo, katerega otroka izbrati, saj poiščejo njegovo šibko točko in jo izrabijo. Med drugim so to lahko socialna izključenost ali neurejene družinske razmere, vključujoč gmotno ogroženost, našteva kriminalistična inšpektorica. V osrčju je zloraba moči nad nedolžnim, šibkejšim otrokom. Profil spolnega napadalca ne obstaja – lahko so visoko izobraženi ali pa sploh ne. Lahko so povsem urejeni družinski očetje, tudi ni starostne omejitve. Če ni profila, nevarnost grozi z vseh strani. »Prek zunanje podobe, bodisi v živo ali pa prek spleta, ne moremo soditi so tem, česa je oseba sposobna. Ne moremo vplivati na to, s kom bo otrok v življenju prišel v stik. Lahko pa ga naučimo, kako naj se odzove v situacijah, ko se mu kaj takega zgodi,« je prepričana sogovornica. Včasih otroke plašimo pred neznanimi storilci, belimi kombiji, a se največ zlorab zgodi v otroških sobah, ki naj bi bile najbolj varne. Večina spolnih zlorab se zgodi v družini oziroma gre povečini za storilce, ki jih otrok pozna. Po navedbah Mezinčeve je največ storilcev moških, ženske pa so sostorilke v smislu, da vedo, kaj se dogaja, a ne storijo nič za zaščito otroka. »Če zlorabe ne prijaviš, omogočiš njeno nadaljevanje,« opozarja.
Sum zlorabe lahko prijavi kdor koli. »Bivši sodelavci, učitelji v šoli, mi včasih rečejo, da oni pač ne vedo, ali se je kaj zares zgodilo. A ni njihova naloga ugotavljati, ali se je ali ne. Če pri delu zaznajo spremembe v otrokovem vedenju, ki kažejo na to, da je morebiti žrtev nasilja ali zlorab, naj svoje sume in opažanja posredujejo dalje,« razlaga Mezinčeva. Policija preišče prav vsako prijavo, stori vse potrebno, da izsledi storilca, in zbere vsa obvestila, nujna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. V predkazenskem postopku lahko kriminalisti denimo govorijo z žrtvijo, zaslišijo osumljenega, odredijo zdravniški/ginekološki pregled, zbirajo obvestila v šolah, na centrih za socialno delo, iščejo tudi morebitne materialne dokaze. Po vseh zbranih obvestilih obveščajo državno tožilstvo bodisi s kazensko ovadbo bodisi s poročilom, naštejejo na GPU. Se lahko postopek opravi brez sodelovanja žrtve? Odvisno od drugih dokazov, pravi Nina Mezinec. Težava je sicer velikokrat v pomanjkanju fizičnih dokazov, saj se spolne zlorabe dogajajo za zaprtimi vrati, prič ni, otrok pa mnogokrat o tem prvič spregovori s časovno distanco. »Tako dokazi temeljijo na izpovedi žrtve, zaslišanju storilca in pričah, ki bi o tem dogajanju lahko kar koli povedale,« dodaja. Tako občutljiva kazniva dejanja preiskujejo posebej usposobljeni kriminalisti za mladoletniško kriminaliteto. V Sloveniji jih je trenutno 30. Gre za ljudi s posebnim čutom za delo z otroki. Treninge s tega področja imajo vsako leto, v zadnjih dveh letih se je devet kriminalistov, vključno z Mezinčevo, usposobilo še za opravljanje forenzičnega intervjuja. Postavljati je treba primerna vprašanja in na primeren način, da se otrok odpre in pove, kaj se mu je zgodilo. »Žrtev bo spregovorila, ko bo breme tako težko, da ga sama ne bo več zmogla prenašati,« še pravi Mezinčeva. Kriminalisti so včasih prvi, ki jim otrok pove, kaj se mu je zgodilo. Zato morajo razgovor prilagoditi, da tega zaupanja ne zapravijo.
*Ko dr. Prezelj govori o športnikih in trenerjih, dosledno uporablja obe slovnični obliki spola; zaradi lažje berljivosti smo v nadaljevanju ponekod uporabili le standardno obliko, torej moški spol.
