Pri tem je Janša tudi pokazal, »ime česa je«. Namesto da bi zadeve umiril, jih je zaostroval. Namesto da bi ljudi pomiril, jih je žalil, češ, 80 odstotkov vas samo leži na kavču, gleda TV in prejema UTD, medtem ko se vlada za vas žrtvuje. Namesto da bi ljudi obravnaval kot zrele in odrasle, je nastopal, kot je. Namesto da bi se ljudem približal, jih je nagovarjal distančno in brez kakršnekoli empatije. Za povrhu je s svojimi tviti širil razdor, zmedo in negativo.
Zahteve po uravnoteženju, drugi republiki, večinskem sistemu – vse to se zvede na isto: polarizacijo, kakršno poznamo pred obema vojnama. Janša je ime vsega tega, čeprav se predstavlja za vse kaj drugega. Nikoli kriv ali odgovoren, vedno le žrtev. Očitno je najbolj važno to, da je Janša nenehno v središču pozornosti. Glavni, tako ali drugače. Janša, Janša in še enkrat Janša! Težavno obdobje, ki je pred nami, zahteva mnogo kompleksnejše strategije in resnično sodelovanje vseh plati družbe. Če bomo odvisni le od ene politike, ene opcije ali samo od enega človeka, pa naj bo to Janša ali Golob, se nam kot družbi ne piše dobro. Ni treba, da smo enotni ali enako misleči, potrebujemo pa strpno javno razpravo, pa naj bo še tako mučna, ki bo premišljala in osmišljala tisto, kar nas povezuje, res publica. Sobotna priloga Dela
