V novo zbirko kratkih zgodb Gluha soba Mojce Kumerdej nas uvede glas »enega navadnega umazanega bankovca«, in kdor je bral avtoričini zbirki Fragma (2003) in Temna snov (2017), ne bo presenečen, ko se čudaški perspektivi pesov (Mexico … Oooooo, Mexico ...) v naslednjih zgodbah pridruži še večglasje čudovitih endivij (Noč je ... skoraj nič) ali stanovanjskega pohištva (Uroboros), vsi so polni eksistencialističnih vprašanj. Na katera človek, vladar sveta, začuda nima odgovorov, vsaj ne takih, s katerimi bi presegel travmatične otroške oziroma družinske izkušnje. Pa tudi če bi jih imel, priča vse manj manj sočuten vsakdan vse bolj o tem, da bi se njegove besede zgolj odbile od hladnega zidu.
Mojca Kumerdej: Gluha soba
»Zavedam se, da postajam siten, malenkosten in zagrenjen. Četudi me zavaljeni Diego ni nikoli svaljkal med prsti, mi gre nerazumljivo na živce in imam do njega nič ...
Dobrih 20 dni zatem, ko je na območju Šiške v Ljubljani izbruhnilo več podtaknjenih požarov, je znova zagorelo. Okoli 23.30 sta zagoreli dve vozili,...
Celje je po letu 2020, ko je naslov osvojilo v času velikih omejitev zaradi koronavirsua, drugič postalo slovenski državni prvak v nogometu. Obakrat...
Tudi konec tedna so na ameriških univerzah potekali propalestinski protesti. Policija je na štirih univerzah skupno pridržala 275 ljudi. Bela hiša je...