Agresijo je bilo treba seveda obsoditi, razglasili smo Putina za vojnega zločinca, uvedli zoper njegov režim sankcije in pričeli dodatno oboroževati Ukrajince v veri, da bo to kremeljskega vladarja odvrnilo od nadaljevanja krvave avanture. A danes lahko ugotovimo, da sicer dobri nameni niso obrodili sadov, da smo se ušteli. Videti je, da Putin oziroma njegovo gospodarstvo sankcije prenaša veliko bolje, kot jih prenašamo mi, ki smo jih sprožili, ter da oboroževanje braniteljev učinkuje le delno. Upočasnilo je namreč rusko invazijo in jo od Kijeva preusmerilo na jugovzhodni del države, a kljub močnemu odporu Ukrajincev je Rusom uspelo zasesti že skoraj četrtino njihove domovine ter še napredujejo. Zelenski pravi, da jih bo, ko dobi težko orožje, orožje dolgega dometa, premagal in pregnal, Putin pa svari, da če bo tako orožje uporabljeno, bo udaril še huje in tudi tam, kamor ni nameraval – pod raketnimi napadi je znova spet Kijev – Stoltenberg pa medtem govori že o več let trajajočem konfliktu, a kljub temu bodri Zelenskega k nadaljevanju boja do končne zmage (ali do zadnje kaplje krvi zadnjega Ukrajinca) in mu obljublja še in še orožja.
Zgrešen, neproduktiven, samouničevalen pristop se torej nadaljuje in množijo se napake, ki so vse hujše in lahko celo usodne.
Zadnja po spisku, medtem ko čakamo še na ukrajinsko uporabo topov z daljšim dometom in na napovedani odziv agresorja, je delna blokada Kaliningrada, ruske enklave na Baltiku, s strani Litve. Zagotovo spodbujena v Bruslju iz pisarn Nata in Evropske komisije. Zunanjepolitični predstavnik EU Borrell je odločitev pojasnil z izvajanjem sprejetih sankcij. Kremelj poziva k takojšnji odpravi blokade, sicer bo ukrepal, kot pravi, za zaščito svojih nacionalnih interesov. In ukrep bo seveda prizadel članico Nata, morda kar s silo. A se sploh še kdo od odločevalcev v tem konfliktu zaveda, kaj to pomeni? Kam to vodi? Kaj nas čaka? A si res gre želeti preizkušanja Putinovih živcev? Dolivati in dolivati v loncu norosti, dokler se ne prelije? Po tej poti se bo Stoltenbergova napoved večletne vojne razblinila v blisku atomskega poka. A se bo dalo takrat še kaj sanirati?
Želim si, da naša nova oblast sproži v Bruslju nov pristop, ponudi drugačno izhodno pot iz te tragedije, dokler je še čas, ob zavedanju da je le-tega dan za dnem vse manj.
Aurelio Juri, Koper
