Razmeroma neopazno je prejšnji teden minil novi slovenski »praznik«, nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, ki ga je na 17. maj le nekaj dni pred tem razglasila odhajajoča vlada. Neopazno vsaj v smislu, da glede njegove uvedbe ni bilo zaznati kake širše predhodne javne razprave, da je večina medijev – z izjemo nekaterih strankarskih ali pa svetovnonazorsko izrazito profiliranih – ob njem ostala ravnodušna ter ga pospremila zgolj s suhoparnimi zabeležkami, kakor bi se jim ne zdelo vredno pretirano ukvarjati s še eno vladno »ideološko obarvano« domislico, pa tudi po tem, da se ob tej priložnosti ni zvrstilo kaj dosti povezanih dogodkov; od vlade, ki misli resno, bi nemara pričakovali vsaj to, da se na ta dan zbere na kaki spominski seji. Novemu dnevu spomina so se tako posvetili le na okrogli mizi Študijskega centra za narodno spravo, kjer so se zbrani v pričakovanem sozvočju z vlado še enkrat dotaknili razlogov, ki jih je ta navedla ob razglasitvi spominskega dne: da je namreč komunistično nasilje na ozemlju Slovenije med drugo svetovno vojno in po njej odgovorno za vrsto vojnih zločinov ter množico smrti civilistov in vojnih ujetnikov, a tudi za množične kršitve človekovih pravic v desetletjih komunistične vladavine – in da pri nas »še vedno ni splošne pravice do groba in spomina za vse smrtne žrtve druge svetovne vojne ter komunističnega terorja«.
Gregor Butala (Foto: Tomaž Skale)
Povedano drugače, vlada Janeza Janše je z razglasitvijo omenjenega dneva spomina v nekem smislu formalizirala stališča, ki jih v zvezi z drugo svetovno vojno ter ne...
Latvijski parlament je danes za novega predsednika države izvolil dosedanjega zunanjega ministra Edgarsa Rinkevičsa, poročajo tuje tiskovne agencije....