V Krimu, ki je tudi letos doživel velik remont s prihodi in odhodi igralk, imate kar deset tujk. So Slovenke, ki igrajo doma, premalo kakovostne in ali so vrhunske Slovenke, ki igrajo v tujini, predrage za vaš klub?

Vrhunske rokometašice, ki igrajo v tujini, Ana Gros, Barbara Lazović, Elizabeth Omoregie in druge, si Krim želi vsako leto in pred vsako sezono potekajo pogovori z njimi. Od februarja 2016 sem glavni trener v Krimu in sem se venomer boril za vrnitev vrhunskih Slovenk iz tujine. Žal so nas doslej vedno vse odbile, a verjamem, da se bodo v prihodnosti nekatere odzvale. V Krimu je bilo ogrodje ekipe vedno slovensko, tudi leta 2001, ko je prvič postal prvak Evrope. Trdim, da je trenažni proces v Krimu najboljši v Sloveniji in da je prek njega lažje priti v reprezentanco. Gre za naravno pot: prek Krima v reprezentanco in nato v tujino.

Nedavno ste dejali: »Najbolj si želim, da bi prišli v vrhunsko formo marca in da bi jo držali tudi še na začetku junija 2022.« To pomeni, da računate na uvrstitev na sklepni turnir četverice v Budimpešti.

Da, a mnogi niso razumeli mojega sporočila. Marca se začnejo izločilni boji, na začetku junija je »final four«. Najprej se bomo borili za čim boljše mesto v skupini in vsaj na papirju proti slabšim ekipam v izločilnih bojih. A to nič ne pomeni, če ne zmagaš v osmini finala in četrtfinalu ter se ne uvrstiš na sklepni turnir. Želim si, da bi bila ekipa najboljša med marcem in junijem 2022. A se zavedam, da je ekipa živ organizem, ki se stalno spreminja in za vrhunski rezultat se mora »poklopiti« več dejavnikov.

Tudi klubsko vodstvo napoveduje naskok na Budimpešto. Ali zaradi tega čutite dodaten pritisk?

Odkar sem v Krimu, smo imeli velike denarne težave. Zato smo morali vsako leto skoraj na novo sestaviti ekipo, a smo vedno nekako izplavali. Vsa čast upravi kluba, ki je zdržala in vse dolgove poplačala ter zagotovila finančna sredstva za nemoteno delovanje naprej. Odkar sem v klubu, smo vsako leto igrali med evropsko elito in nikoli nismo bili avtsajder. Pritiski so normalni v trenerskem poslu. Vsi v klubu se zavedamo svojih nalog in odgovornosti, trener pa je – in od tega ne bežim – vedno tisti, ki prvi odgovarja za rezultate. Skušal bom narediti vse, da nam uspe.

Odločitev, da ne boste več selektor Slovenije, je dvignila veliko prahu, RZS vam je očitala tudi nekorektnost.

Takrat se nisem želel vključevati v debate in zadeve, ki so mi jih očitali. Vse sem naredil v skladu s pogodbo in bi lahko tudi jaz govoril o tem, kdo je bil nekorekten. Vsi vemo, tako jaz kot oni, zakaj je prišlo do razhoda, zagotovo pa je bila prisotna tudi zasičenost. Preden sem prevzel reprezentanco, se šest let pred tem ni uvrstila na evropsko prvenstvo, na svetovnem je ni bilo dvanajst let. Uspešno smo opravili vse kvalifikacije in se vsakoletno uvrstili na veliko tekmovanje, Barbaro Lazović in Elizabeth Omoregie smo vrnili v reprezentanco… A ko začneš enkrat kot selektor delati kompromise in ko nekoga ves čas nekaj prepričuješ in prosiš, se začnejo stvari spreminjati. Na zadnjem EP 2020 na Danskem sem začutil in ugotovil, da smo že mogoče predolgo skupaj in da je čas za slovo. Dosegli smo nekaj dobrih rezultatov, nismo pa zmogli preboja v ožji evropski in svetovni vrh. Na koncu ni pomembno, ali dobiš odpoved ali pa sam odnehaš. V tistem trenutku sem se tako odločil in mislim, da je bila to najboljša rešitev za obe strani. Zaradi odhoda v Srbijo nimam slabe vesti ali morda občutka, da sem koga pustil na cedilu, saj smo se petkrat zapored uvrstili na veliko tekmovanje.

Vrhunec sedanje generacije bo domače EP 2022. Ali vam kot »očetu« te reprezentance to ni predstavljalo tako velikega izziva, da bi še vztrajali in se morda celo poslovili s kolajno?

Moja odločitev o slovesu je bila spontana. Čutil sem, da je treba tako z moje kot njihove strani nekaj spremeniti. Dolgo smo bili skupaj in želeli smo si kakšnega vrhunskega dosežka. Na vsakem velikem tekmovanju smo skalpirali vsaj eno velesilo, a glede na razpoložljivo število kakovostnih igralk smo proti koncu tekmovanja vedno padali. Najboljše reprezentance se skozi prvenstva dvigujejo, z nami se je dogajalo obratno. Upam, da bo odslej drugače, da bo več kakovostnih zunanjih igralk, da se bo vrnila Alja Varagić, morda Polona Barič in Tamara Mavsar, da bo reprezentanca še napredovala in da bo vse kronala na domačem EP. Jaz pa bom vedno ostal njen zvesti navijač.

Kako je prišlo do stika z rokometno zvezo Srbije in zakaj ste sprejeli njeno ponudbo za selektorja?

Do prvega stika je prišlo na SP 2019 na Japonskem, ko smo nesrečno izgubili proti Srbiji s 27:29. Tekma je odločala o napredovanju med 12 najboljših na svetu, a smo ostali praznih rok. Takrat ni prišlo do konkretnih pogovorov, ker sem jim dal takoj jasno vedeti, da tega nočem. Ko so na začetku letošnjega leta iskali selektorja, sem bil eden izmed kandidatov. Na koncu se je vse hitro odvilo in smo se hitro dogovorili. Ponudili so mi štiriletno pogodbo, za en olimpijski ciklus, a sem jih opozoril, da je do leta 2024, ko velja moja pogodba, olimpijski ciklus dolg le tri leta.

Ko ste bili selektor Slovenije, je bila glavnina reprezentance iz Krima, zato so igralke lažje in hitreje spoznavale vaš način dela, sisteme igre in drugo. Je naključje, da imate kot selektor Srbije v Krimu pet igralk iz te države?

Takšno razmišljanje je plod zlobnih jezikov. Za Srbijo ne igrajo več Dragana Cvijić, Katarina Krpež Šlezak in Andrea Lekić, Sanja Radosavljević je poškodovana, računam lahko le na Jovano Risović, za katero je vrhunska sezona. Drži, da se je zadeva slučajno časovno prekrivala: aprila sem postal selektor Srbije, nekaj mesecev kasneje so v Krim prišle štiri Srbkinje, Risovićeva je bila v klubu že prej.

Na letošnjem SP v Španiji se utegneta Slovenija in Srbija pomeriti v drugem delu. Za vas bo to posebna tekma.

Najprej si želim, da bi obe napredovali iz svoje skupine. Pet let in pol sem bil selektor Slovenije in vse igralke – tudi s klubske ravni – dobro poznam, mogoče celo bolje, kot si same mislijo. Zame bo tekma, ki se je ne bojim, še posebno čustvena, zato mi ne bo lahko. Po eni strani bom igral proti samemu sebi, saj sem z vsemi dekleti veliko časa prebil v dvorani in z njimi smo dosegli veliko lepih rezultatov, Slovenija pa je moja domovina. Srbija bo tako v kvalifikacijah za EP 2022 kot na SP 2021 igrala skoraj brez celotne prve postave, saj je reprezentanca pomlajena, zato me čaka zahtevno delo.

Kako ste zadovoljni s trenutnim stanjem v reprezentanci Srbije?

Ko sem leta 2015 prevzel Slovenijo, nismo imeli veliko: ne videoanalitikov, iskali smo fizioterapevta, zdravniško službo, ni bilo dnevnic… Z leti, ko smo se začeli uvrščati na velika tekmovanja, so se stvari popravile in dvignile. Reprezentanca ima podporo, ki je na ravni najboljših, zato moram pohvaliti RZS in se zahvaliti predsedniku Franju Bobincu. S prihodom novega selektorja Dragana Adžića so pri tem naredili še korak naprej. Srbija? Jasno je videti, da je že organizirala tako EP kot SP v rokometu. Gre za izkušeno zvezo, v kateri vse »štima«. S pogoji sem zadovoljen.

Z nekdanjo Krimovo igralko Tamaro Mavsar sta starša sina Marka. Kako je bilo pred tem trenirati Tamaro tako v klubu kot v reprezentanci?

Včasih je prišla kakšna stvar iz dvorane tudi domov, temu se ni bilo mogoče izogniti. Njene napake so bile skoraj vedno dvojno štete in je bila še bolj pod mojim drobnogledom kot druge. Včasih bi bilo veliko bolje in lažje za oba, če ne bi bila v takšnih rokometnih vlogah. Pri meni nikoli ni imela privilegijev kot življenjska sopotnica. Mogoče sem bil podzavestno do nje še zahtevnejši kot do drugih, zato je bilo občasno zanjo težje. A na srečo je vrhunska športnica in profesionalka, zato glede naju nisem nikoli videl kakšnih posebnih težav.

In kako se znajdete v očetovski vlogi?

Ko sem doma in nisem za računalnikom zaradi rokometnih obveznosti, se Marku maksimalno posvečam. Ker sem zaradi rokometa pogosto zdoma tudi po več dni, vse breme pade na Tamaro. A se odlično drži in vse super »poštima«. Kar se tiče hranjenja, previjanja in podobnega, se trudim. Ko pridem domov, vskočim in pomagam po svojih najboljših močeh.