Izdal jo je v imenu vlade urad za komuniciranje, tisti Urbanija, ki noče in noče plačati STA, in to v 800.000 izvodih. Avtorica je dr. Andreja Valič Zver, ki z Jožetom Dežmanom in Jožetom Možino sodi v krog najbolj priljubljenih zgodovinarjev slovenske desnice. Gospa je mimogrede soproga SDS-ovega evroposlanca Milana Zvera in vidna aktivistka stranke. Mi je bilo takoj jasno, v katero smer bo šla pripoved.
Prebral sem uvodno pričevanje, ki vsakomur pove, kdo je pri tem dejanski snovalec in šef. Janez Janša, 1991. leta, kot se sam predstavi, minister za obrambo, kar ne drži, pa bi morala biti avtorica pazljiva, ker je bil takrat še »republiški sekretar za ljudsko obrambo«. Enake površnosti zasledimo v nadaljevanju tudi pri drugih pričevalcih. A sklicujmo se na »licencio poetico« in Zverovi odpustimo. Bolj nerodno je, da uvodne strani ni nekako rezervirala Janši nadrejenemu oziroma predsedniku takratne vlade oziroma republiškega izvršnega sveta Lojzetu Peterletu, in še bolj nedopustno, da ni prvi spregovoril predsednik takratnega republiškega predsedstva Milan Kučan. Bila je to tedaj prva in najvišja funkcija v državi. A lahko sklepam, da pri tem SDS-ovem agitpropu sam Kučan ni želel sodelovati.
In koga preberemo v pamfletu? Po Janši Alojza Kovšco, sedanjega predsednika državnega sveta in v času vojne za Slovenijo poveljnika ene od enot teritorialne obrambe (spet vprašanje, čemu ni tu nastopil general Janez Slapar, poveljnik vseh enot TO?), nato Lojzeta Peterleta, pa Igorja Bavčarja, ki je poveljeval notranjim zadevam, in na koncu še takratnega šefa diplomacije Dimitrija Rupla.
Manjkata iz vrst »velikih osamosvojiteljev« po SDS-ovsem ključu, le Jože Pučnik in France Bučar, a ju je narava že dolgo nazaj odslovila. Njima v spomin zgodovinski Pučnikov izrek na koncu brošure: »Jugoslavije ni več. Zdaj gre za Slovenijo.«
No, če se vrnem k prebranemu. Janševa trditev, da »smo si Slovenci pravico do lastne države izbojevali pred tridesetimi leti«, ne drži. Izbojevali so jo že partizani med zmagovito narodnoosvobodilno borbo, le da je niso udejanjili, ker so se povezali z drugimi jugoslovanskimi narodi v okviru SFRJ, in znova z dopolnili k zvezni ustavi iz leta 1974, na katera smo se tudi sklicevali, ko smo razlagali in utemeljevali Evropi in svetu, da uveljavitev pravice do samoodločbe in tudi odcepitve ni bila v ničemer v nasprotju z ustavnopravno ureditvijo Socialistične federativne republike Jugoslavije.
Druga velika laž Janeza Janše je, da je bil »kljub nasprotovanju osamosvojitvi v delu leve opozicije narod enoten«. Ne vem, na kateri del leve opozicije referira, a vsa leva in levosredinska opozicija (ZKS-SDP, današnji Socialni demokrati, Liberalno demokratska stranka, prej ZSMS, in Socialistična stranka Slovenije, prej SZDL) je sodelovala pri sporazumu vseh političnih strank in poslanskih skupin skupščine RS o skupnem nastopu na plebiscitu za samostojno in neodvisno državo Republiko Slovenijo. Edina, ki se s tem ni strinjala, pa še v parlamentu je ni bilo, je bila Stranka za enakopravnost občanov, ki so jo sestavljali predvsem v Sloveniji rezidenčni Srbi in ki je pozneje izpuhtela. Da so s strani celotne opozicije letele kritike na Demosovo vlado zaradi ihtavosti v postopkih sprejemanja osamosvojitvene zakonodaje, nedorečenih ali slabo domišljenih rešitev in podobno, ne pomeni, da je tudi nasprotovala osamosvojitvi. Edina razlika je bila v tem, da smo se s predsednikom Kučanom na čelu – bil sem tudi sam del te opozicije kot član ZKA-SDP in delegat zbora občin – trudili, dokler je še bilo kaj upanja, da bi se SFRJ preoblikovala v sodobno, napredno, demokratično in drugim evropskim vrednotam predano družbo.
Skratka, še eno zgodovinsko skrpucalo in SDS-ovski pamflet, ki bi ga davkoplačevalkam in davkoplačevalcem lahko prihranili.
Aurelio Juri, Koper
