Kulturniki bodo brez dvoma razumeli jasno in neposredno sporočilo šefa vlade, ki se ga da povzeti nekako takole: v preteklem letu ste videli, da lahko palica krepko zapoje, ampak lahko tako, lahko pa tudi drugače – dobro poglejte, kako zvrha sem napolnil kašče, ki jih odklepa kulturni minister Vasko, kar teče od njih… Skoraj 50 dodatnih milijonov… In spomnite se, kakšne priložnosti nosi šele predsedovanje svetu EU. Ne mislite pa, da bomo ob tem pozabili načelo, ki ga je v zvezi s kulturo postavil minister Zdravko: »Kdor ne dela, naj ne je!« Delati pa je treba državotvorno in »dajati moči narodu«, ne pa »poglabljati razdeljenost javnosti«, organizirati proteste in počenjati podobne neumnosti!
Zgoraj omenjeni pisariji ob bok se lepo prilega poslanica predsednika parlamenta Igorja Zorčiča. Po stavkih, iz katerih se do kulture in kulturnikov cedita sladkoba in med, bi si gospod Zorčič zlahka zaslužil vzdevek Igor Zlatousti (Hrisostomos). Mimogrede, Zorčič je odkril pomoč kulturnikov pri stoletnem sanjanju Slovencev o lastni državi. Zanimivo bi bilo vedeti, iz katerega zgodovinskega vira črpa to informacijo oziroma v katerem stoletju so se te sanje o slovenski državi začele. Ali pa je res le, da je nesrečni predsednik parlamenta v svoji zlatoustni vnemi zabredel v ponavljanje mitoloških izmišljotin novodobnih kvazizgodovinarjev. Kot je denimo Janez Janša, ki je v svojem romanu o belem panterju opisoval šelestenje koruze v antičnem Noriku in Kolumbovo prinašanje koruze v Evropo »korigiral« za kakih 1300 let »vzvratno«.
Nedvomno pa je prav njegova, tj. Zorčičeva, neomajna podpora Janševi vladi tista, ki omogoča, da je SDS-minister Simoniti v zadnjih desetih mesecih temeljito mesaril po javnih zavodih in nastavljal SDS zveste kadre, nasprotoval mednarodni razstavi Moderne galerije v Rimu, izganjal nevladne organizacije z Metelkove, izstradal filmske producente, zadrževal podpis že sklenjenih pogodb z izvajalci kulturnih projektov, ki so posledično ostali brez denarnega priliva, da je šef vlade izvajal desant za desantom na največji javni zavod s področja kulture, RTV SLO, in ji odkrito grozil z nebeškim srdom, da podrejanja preostalih medijev na odprti sceni in vseh drugih čudovitih dejanj niti ne omenjamo.
Vendar kaj bi Igor Zlatousti z vsem tem? On vztrajno podpira koalicijo, ki se kiti s temi »junaštvi«, obenem pa želi kulturi vse najboljše. S svojo poslanico je gotovo presegel kakega zlatega maturanta v kovanju zlatoustih besed v prostem spisu »O pomenu in važnosti kulture za narod«. Takšno nesebično zavzemanje za kulturo, kot je Zorčičevo, je pred kakim stoletjem lepo opisal Ivan Cankar v eni od svojih kritik kulturne politike: »Tolike nesebičnosti še nisem doživel nikoli, razen oni dan, ko sem gledal prodajalca konjine, ki je bridko jokal pred svojim mnogoštevilnim občinstvom: 'O, ljudje božji, kako se mi smilite, da si ne morete privoščiti boljšega!' In je prodajal dalje.«
Žal mi je, da ne pišem česa bolj spodbudnega in prazničnega ob kulturnem prazniku. Vendar so glede na poslanice političnih mogotcev časi taki, da nam skupaj s kulturniki obetajo izbiro: »v črne zemlje krili« ali »pod svetlim soncem sužne dnove«. Vseeno pa upam, skupaj s predsednikom vlade, ki je v poslanici zapisal: »Nikoli ne izgubimo upanja. Kajti vse mine in tudi ta težka preizkušnja bo minila.« Vprašanje je le, ali si enako razlagava te njegove besede.
Dragan Matić, Srednje Gameljne
