Že sam sem opozoril, da je danes cena električnega toka iz obnovljivih virov tri- do štirikrat nižja od cene električnega toka iz novih jedrskih elektrarn. Torej so načrti NEK in Janševe vlade nerazumni in bi jih morala vsaka vlada od sedanje naprej spremeniti v proizvodnjo električnega toka s fotovoltaiko ter vetrno energijo in v boljšo izolacijo stavb.
Jerman ima tudi prav, ko poudarja, da slovenski politiki po osamosvojitvi še zdaleč niso šli po tej poti. Raje so izvajali »javno škodljivo lastninjenje, tajkunizacijo, izbris ljudi, kontrolo politike nad policijo (in s tem posredno nad učinkovitostjo sodišč), vpliv na medije v državni lasti«. To Jerman pripisuje tudi meni, čeprav je ta njegova trditev pravi fake news (neresnica). Deloma sem za to kriv sam, vendar samo toliko, kolikor sem premalo javno pisal o svojem delovanju v vladi in parlamentu med osamosvojitvijo. Istočasno danes celo levo usmerjeni zgodovinarji zgrešeno trdijo, da osamosvojitelji zgolj tekmujemo med seboj, kdo si bo prigrabil več zaslug. To ni res in skrajna politična desnica si hoče prigrabiti večino teh zaslug, čeprav nima podlage za to, kot je nedavno opozorila Spomenka Hribar.
Na tem mestu lahko izpostavim samo eno podrobnost o nekem poskusu privatizacije v času osamosvojitvene vlade. Nekje sredi dvoletnega obdobja prve vlade nas je na neki redni seji minister za trg in splošne gospodarske zadeve Maks Bastl presenetil s predlogom, naj mu vlada proda protokolarno posestvo Brdo pri Kranju. S tem naj bi se tudi znebila stroškov za njegovo vzdrževanje. Ko pa ga bo vlada potrebovala, ga bo lahko od Bastla najela.
Vsi smo bili, kot rečeno, presenečeni in sam sem pomislil, da kakšna država bo to, če bo ob gostih iz sveta brez prave rezidence. Tega seveda nisem hotel povedati s temi besedami. Peterle je vprašal, kaj ministri mislimo o Bastlovem predlogu, in oglasil sem se ter rekel, da domnevam, da je Brdo kulturni spomenik, ki ga zato ne moremo prodati. Drugih razprav o tem ni bilo. Peterle se je strinjal in predlagal, da vlada ustanovi komisijo, ki naj bi jo vodil jaz in ki si bo posestvo ogledala, ugotovila, ali gre za kulturno vrednost, ter pripravila odgovor na Bastlov predlog.
Člani komisije smo dva ali tri tedne pozneje odšli na Brdo, kjer prej ni bil še nihče izmed nas. Bastla sploh nismo več omenjali. Sam sem napisal poročilo za vlado, navedel, da gre na posestvu za objekte kulturne vrednosti in da naj se ne proda. Formalno je bila stvar s tem urejena. Nikomur se ni več zdelo potrebno, da vlada o tej temi razpravlja.
Tudi zato ne dovolim, da me kdorkoli prišteva k hordi, ki je od takrat in vse do danes izvajala divjo privatizacijo ter ropanje na račun javnega dobrega v Sloveniji.
LEO ŠEŠERKO
