Mednarodna politika v letošnji ameriški predvolilni kampanji ni bila v ospredju zanimanja domače javnosti in obeh kandidatov, kar je na neki način paradoksalno. Z Joejem Bidnom namreč Združene države dobivajo predsednika z zunanjepolitičnim znanjem in izkušnjami, kakršnih ni imel noben novi prebivalec Ovalne pisarne vsaj od leta 1988, če ne še precej dlje. Biden je v teh dneh predstavil spletno stran s svojim programom za obdobje do prevzema oblasti in tudi tam zunanje politike ni. Vendar to ne pomeni, da bo potisnjena v ozadje. Navsezadnje jo ima v krvi, obenem pa je to področje, kjer bo najmanj omejen z domačimi političnimi razmerji moči.
EU: Lažje bo
Težko bi rekli, da je bilo v Evropi slišati kolektivni vzdih olajšanja ob razglasitvi Bidnove zmage – navsezadnje ni tako dolgo od tega, ko je voditelje Madžarske in Poljske označil za avtokratske. Toda vsaj na ravni Evropske unije in njenih največjih članic o tem ni dvoma. Po štirih letih Trumpovega udrihanja po Uniji, ki da je nastala zato, da izkorišča ZDA, in podpore brexitu gre krivulja odnosov lahko skoraj samo navzgor.
Vendar velja imeti zmerna pričakovanja. Evropa je enkrat že evforično pričakala novega predsednika, ki je nasledil nekega v Evropi manj priljubljenega, pa potem ostala nekoliko razočarana, ko je Obama zunanjo politiko usmeril bolj proti Aziji. Kriva je bila deloma sama, ker ni uslišala njegovih prošenj po dodatnih vojakih v Afganistanu. Biden je naklonjen transatlantskim odnosom in potrditvi temeljnih zavezništev, kot pravi njegov svetovalec in mogoči zunanji minister Anthony Blinken. Toda imel bo svoja pričakovanja, tako pri zvezi Nato in obrambnih izdatkih kot pri večni temi, trgovini, kjer njegova ekipa namiguje na potrebo po večji evropski odprtosti za ameriške kmetijske izdelke.
Gotovo pa se bo z EU ujel Bidnov multilateralizem, ki naj bi ga takoj dokazal z vrnitvijo ZDA k pariškemu podnebnemu dogovoru in članstvu v Svetovni zdravstveni organizaciji. Ujemanje pri ključnih mednarodnih temah bo v tem pogledu dobra popotnica, ko bo treba streti trše orehe.
Bodoči predsednik je tudi odličen poznavalec Balkana, kjer je bil večkrat na obisku in dejaven celo še v času SFRJ. Nad njegovo izvolitvijo so manj navdušeni Srbi (Milorad Dodik mu do sinoči še ni čestital, v nasprotju z drugima dvema članoma predsedstva BiH), srbskemu predsedniku Aleksandru Vučiću je bolj ugajal Trumpov pragmatični pristop. Iskanje dogovora Srbije in Kosova (v Prištini je ulica, poimenovana po njegovem sinu Beauju, ki je tam svetoval pri pravosodnih reformah) bo glavna naloga, pa tudi zmanjševanje vpliva Rusije in Kitajske v tej regiji.
Ostra kritika Rusije
»Rusija po vsem svetu brezsramno napada temelje zahodnih demokracij… V bistvu je motiv Kremlja za ta napad želja zaščititi svoje bogastvo in oblast. Ruski režim, ki je nastal iz sovjetskega pogorišča, je v rokah ozke združbe bivših obveščevalcev in oligarhov združil izredno moč in privilegije,« je v prispevku v reviji Foreign Affairs leta 2017 zapisal Biden v soavtorstvu z Mikom Carpenterjem (ki je nedavno po twitterju izmenjal nekaj bodic s slovenskim premierjem). Najbrž ni presenetljivo, da Biden še ni prejel čestitke iz Moskve. V odnosih z Rusijo je pričakovati zaostritev ameriške politike, nad njimi visi senca ruskega vmešavanja v ameriške volitve 2016, ki naj bi pomagalo k porazu demokratov. Pričakovati je, da bo Evropa bolj pod pritiskom ZDA za ostrejše ukrepe proti Moskvi, ki nekaterim evropskim prestolnicam ne dišijo.
Vendarle, razmere v svetu niso enake kot ob odhodu podpredsednika Bidna iz Bele hiše leta 2017. Rusija je postala glavni igralec v velikih žariščih (Libija, Sirija…), pojavila se je še Turčija s predsednikom Recepom Tayyipom Erdoganom, ki je kljub občasnim glasnim prepirom znal pri Trumpu spretno izposlovati pomembne koncesije (ofenziva proti Kurdom). Mimo njih bo šla težko bližnjevzhodna politika. In ni pričakovati, da bi bil Biden naklonjen pošiljanju velikega števila ameriških vojakov v tujino, četudi mu drugače kot Trumpu ne diši popoln umik iz Afganistana in Sirije.
Biden je bil dolgo zagovornik nastanka palestinske države ob dogovoru z Izraelom in bo predvidoma skušal obnoviti prekinjene stike s palestinskimi oblastmi. Ne gre pa pričakovati, da bi ameriško veleposlaništvo spet preselil iz Jeruzalema ali rušil sporazume, ki jih je Izrael pod taktirko Trumpove administracije sklenil s tremi arabskimi državami. Je pa Biden napovedal mogočo vrnitev k iranskemu jedrskemu sporazumu, kar uradnemu Tel Avivu ne bo všeč. Toda postopek bo zapleten in bo zahteval sodelovanje skeptičnega Teherana, ki je sam začel odstopati od določil sporazuma.
Nižje delnice Kitajske
Že v času Obamove vlade so ZDA usmerile pozornost h Kitajski oziroma omejevanju njenega naraščajočega vpliva. Trumpova ostra trgovinska politika do Pekinga je dišala tudi Evropejcem, ki si želijo bolj poštene igre. Biden bo morda bolj diplomatski od svojega predhodnika, ni pa pričakovati hitrega umika carin, že zaradi domače javnosti ne. Tudi iz Pekinga Biden voščilnice še ni dobil. Vsem problemom navkljub je namreč Trump Kitajski koristil pri enem njenih strateških ciljev: da se umesti v mednarodno skupnost tudi kot politični, ne samo gospodarski igralec. In ni bil glasen kritik njenih kršitev človekovih pravic. V času Trumpovega izolacionizma se je Peking Evropi ponujal kot nadomestni partner v boju proti rušenju multilateralizma. Te delnice bodo zdaj nekaj vrednosti izgubile.
