Novi ameriški predsednik Joe Biden je prvi napad vojske med svojim mandatom zaukazal na cilje iraških proiranskih milic v Siriji. Z napadom na posamične cilje v Siriji je sledil stopinjam prvega napada svojega predhodnika Donalda Trumpa, ki je poltretji mesec po prevzemu oblasti sicer zaukazal napade na sirsko vojašnico kot povračilo za domnevni napad s kemičnim orožjem na sirskih tleh.
Biden tokrat za tarčo ni izbral ciljev sirskega režima, temveč cilje njegovih čezmejnih podpornikov iz Iraka. Pripadniki različnih proiranskih skupin so bili ubiti na sirskem ozemlju, kjer so imeli svoje postojanke. Ameriške ciljno vodene rakete so tarče zadele v petek ponoči. V regiji navzoča ruska vojska je od ameriške strani prejela opozorilo o napadu, pet minut preden so izstrelki ameriških lovcev zadeli tarče, kar nakazuje, da so ZDA s tem napadom hotele preprečiti širšo eskalacijo v regiji, tudi z rusko vojsko, ki je v Siriji s svojo navzočnostjo preprečila padec režima Bašarja Al Asada. Ker je ameriška vojska tokrat izvedla zgolj posamični napad, se eksplozije na sirskem ozemlju pojmujejo kot sporočilo odločnosti nove administracije, da ne bo križem rok sprejela napadov iraških milic na svoje položaje v Iraku, kjer vztraja še 2500 ameriških vojakov, večje udejstvovanje v Mezopotamiji pa je pri urjenju iraške vojske in častniškega kadra napovedala zveza Nato.
»Ukrepanje za deeskalacijo«
Po podatkih Sirskega observatorija je bilo v napadu, ki naj bi bil po razlagah Pentagona sorazmerno povračilo za nedavno izstreljene rakete iraških milic na zeleno cono v Bagdadu in vojaško oporišče v Erbilu na kurdistanskem severu države, ubitih 22 pripadnikov skupin Kataib Hezbolah in Kataib Sajid al Šuhada. Gre za šiitske proiranske milice, ki so se sicer v minulih letih v Iraku borile proti Islamski državi, uradni Bagdad pa jih je s posebno zakonodajo legaliziral. V sirski provinci Deir el Zur tik za mejo z Irakom so imele svoje postojanke, čez katere naj bi v Sirijo, kjer so tudi zaveznice Asadovega režima, tovorile orožje.
Do napada na proiranske cilje je prišlo v času, ko ZDA in Iran poskušata najti pot k obnovitvi iranskega jedrskega dogovora, iz katerega je Washington izstopil pod Trumpovo administracijo, Teheran pa je posledično začel spet bogatiti uran nad dovoljeno mejo čistosti. V primerjavi z lansko ameriško likvidacijo iranskega generala Kasema Sulejmanija, ki je v Iraku organiziral upor šiitskih milic proti navzočnosti tujih sil v državi, je Biden izbral strateško precej manj pomemben cilj kot Trump. Uradno ameriško pojasnilo razlogov za napad naj bi bilo ob maščevanju tudi odvračalne narave. »Predsednik Biden bo ukrepal, da zaščiti ameriško in koalicijsko osebje (v Iraku, op. a.). Hkrati smo namerno ukrepali, da bi prišlo do deeskalacije razmer v vzhodni Siriji in Iraku,« je sporočil tiskovni predstavnik Pentagona John Kirby.
Rusija želi dialog z ZDA
Kako bo ameriški napad vplival na mednarodne poskuse obnovitve iranskega jedrskega dogovora, včeraj še ni bilo jasno. Odprto ostaja vprašanje, ali so ZDA z napadom hotele sporočiti, da niso šibke, podobno kot ni jasno, ali so vse pogostejši napadi proiranskih milic v Iraku na ameriške cilje poskus Teherana Američane hitreje zvabiti za pogajalsko mizo. Sirija je ostro obsodila napad na svojem ozemlju, iranski zunanji minister Džavad Zarif pa je sirskemu kolegu Faisalu Mekdadu zagotovil podporo Irana, da s sirskega ozemlja preženejo »militantne skupine, ki imajo podporo ameriške vojske«. Politično vodstvo v Teheranu včeraj v isti sapi z obsodbo napada ni omenjalo mednarodnih prizadevanj za to, da bi ZDA in Iran spet polno pristopili k uresničevanju dogovora, ki Iranu daje pravico miroljubne uporabe jedrske energije.
Medtem ko je Kitajska po petkovem napadu vse vpletene strani v sirski državljanski vojni opozarjala na spoštovanje ozemeljske celovitosti Sirije, je bil predvsem zanimiv odziv Moskve. Ruski zunanji minister Sergej Lavrov se je zavzel za pogovore z novo Bidnovo administracijo, od katere bi želeli izvedeti, kakšno je sedanje stališče ZDA do Sirije. Bidnova administracija je začela vrsto revizij zunanjepolitičnih odločitev Trumpove administracije na Bližnjem vzhodu, a vsaj politike do Sirije ni med njimi.
