Ljudje so s požiganjem gozda krčili nove travnike in njive. Nekdaj je bila to potreba, danes je ni več. Ker smo se kot vrsta preveč razmnožili, je kurjenje v naravi vsevprek postalo nezaželeno, moteče, škodljivo. Gozdove čuvamo, ne požigamo. V moji mladosti so kmetje pozno poleti in jeseni pogosto sežigali kupe plevela in drugih rastlinskih ostankov. Pravzaprav je vse skupaj bolj tlelo kot gorelo in daleč naokoli je smrdelo ali pa dišalo, odvisno od osebnega okusa, po dimu s polj. Danes to obravnavamo kot onesnaževanje, kar dejansko je. A ljudje svoje navade le počasi spreminjamo. Še vedno se najdejo nekateri, ki ne razumejo, da ni njihova pravica, da kurijo na poljih, saj dim ne pozna meja parcel in marsikdo mora jezno zapirati okna, da se mu ne usmradi stanovanje. Pustimo ob strani astmatike in druge, ki jim dim otežuje dihanje.
Sam ne vem, ali gre bolj za nevednost ali za ignoranco in pomanjkanje empatije do drugih ljudi. Kot na drugih področjih, kjer imamo možnost ugotavljati, ali smo ljudje res čuteča bitja ali pa smo taki le takrat, ko nam to ustreza. Na takih »ogenjčkih« pa se znajde še marsikaj drugega, česar nihče pri zdravi pameti ne bi kuril v primeru, da bi se mu kadilo pod nos. Zdaj je vendarle dovolj znano o raznih lepilih in topilih, ki morda lepo gorijo, pri tem pa se v zrak sproščajo snovi, ki jih res ne bi radi vdihnili. Posebno poglavje pri tem je še plastika. A nekaterih to očitno ne moti. Samo da jim ni treba ostankov odpeljati na deponijo, no, morda bi jih lahko celo mirne duše dali med ločeno zbrane odpadke.
Dvojna morala tu kriči prav na glas. Ker bi morali morda plačati za prevzem teh ostankov na deponiji, jih lepo sežgejo. Mar jim je za sosede, bližnje in bolj oddaljene, odvisno od vetra. A dvojna morala je tudi na drugi strani. »Soseda pa res ne bom prijavil, saj je drugače čisto fejst!« Samo da smo vsi zadovoljni. Ampak sežigalnice smeti pa ne, pa čeprav je tam tehnologija sežiganja povsem drugačna in mnogo čistejša…
