Kdaj, pravzaprav kje, smo sploh še lahko deležni prave tišine? Vprašanje sploh ni tako nesmiselno. Po eni strani ima zvok to zoprno lastnost, da se lahko širi daleč, po drugi strani pa me kdaj prav preseneti, kako blizu kakšnega izvira hrupa ta skoraj povsem izgine. Ko se peljem mimo protihrupne ograje vzdolž avtoceste, se mi zdi, kot da je vseeno, če bi bila postavljena. Ampak ne, seveda prestreže kar nekaj hrupa, še vedno pa je za njo precej hrupno. Ne predstavljam si, da bi živel v hiši tik za tako ograjo. Po drugi strani pa je v mestu dovolj vrsta hiš ali blokov, ki neverjetno učinkovito zadušijo zvok, in v njihovem »zavetju« se lahko sliši le tisti splošni šum mesta, ki se ga res skoraj ne moremo znebiti in ki ga večina ljudi sploh ne šteje več za hrup. Konec koncev, če smo ob nekoliko živahnejši reki, tudi voda ves čas šumi.
Vsekakor sem rad ob reki, ki nudi tudi neko svojstveno svežino in zelenje, a vendarle se mi ušesa spočijejo, ko se dovolj oddaljim, da zvok utihne. Z leti sem postal kar malo občutljiv za stalne zvoke, ki so dnevno okoli mene, tišina me sprosti. Ali je to zaradi tega, ker se staram? Morda tudi. Po drugi strani pa je naše okolje postalo z zvoki prav vsiljivo. Ne samo promet, skoraj ni trgovine ali bifeja, kjer ne bi vrteli glasbe. Ne vem, ali ljudje bolj kupujemo, bolj pijemo in jemo, če se v naša ušesa zliva kakšna melodija? Pa to nima pravega smisla, saj imamo različen okus in če je nekomu neka skladba prijetna, bo drugega motila, če bi torej nekoga res pripravila do tega, da bi več kupil ali dlje posedel ob pijači in naročil še, bi se drugi hitro pobral. Tišina pa je nevtralna. In večinoma take glasbe ne poslušamo, je ne slišimo, le občasno zaznamo kakšen del melodije, torej nima smisla, da se vrti. Pa še pogovarjati se moramo glasneje.
Neki prijatelj je ugotovil, da so doma nekaj časa govorili tišje, ko so se vrnili s počitnic z nekega malega otoka, kjer so bili sami in daleč od večine civilizacijskih zvokov.
