A pri naravnih, tudi vremenskih, pojavih je pač tako, da postanejo nadležni, če jih je preveč, če se predolgo zadržijo ali trajajo. Če se dežja po suši razveselimo, pa ga že postrani gledamo, če dežuje tri dni zaporedoma ali pa če se suša prevesi v poplave. No, megla je bolj nedolžna, kar se ujm tiče. Še največ, kar se vam lahko zgodi, je kakšna prometna nesreča, če se ne prilagodite razmeram oziroma trenutni vidljivosti. Drugače pa megla še nikomur ni storila nič hudega, vsaj sama po sebi ne, predvsem smo jo morda skupili ali imeli kakšno težavo zaradi lastnega ravnanja in neprilagodljivosti. Nekateri megle enostavno ne prenašajo. Priznam, lepo se je zbujati v sončnem jutru, medtem ko je jutranja meglena sivina precej manj vzpodbudna za vstajanje. In če ste navajeni, da zjutraj megle enostavno ni, ali pa da se pojavi res redko, potem razumem, da vam selitev v Ljubljano ali Litijo, na primer, lahko predstavlja dober izgovor za pritoževanje nad meglo.
Sam sem že navajen na meglena jutra, navajen sem, da se nad njimi ne pritožujem, pa ne mislim s tem na glas, pred drugimi, tudi v sebi je sploh nimam za mar v smislu, da bi mi morda kvarila razpoloženje. Čemu le? Ali bo kaj bolje? In če me že tako moti, grem lahko na Krim, na primer – megla pomeni jasno ali vsaj precej jasno nebo tam višje. In če se vrnem k začetnemu vprašanju – verjamem, da kakšne hude estetike v megleni sivini jesenskega jutra ali dopoldneva najbrž res ni. A so še druge različice, ki včasih prav navdušujejo. To so vsi tisti primeri talne megle, ki je lahko debela le meter ali dva, lahko pa sega do vrha drevesnih krošenj. In takrat megla in sončni žarki ustvarjajo res lepe prizore. Tudi ko se razkraja debelejša plast megle, je lahko lepo. Še poseben učinek pa ima lahko poletna megla, ki, v sicer vročih dneh in ob močnem soncu, postreže prijetno »podaljšano« jutranjo svežino.
Na koncu koncev niti ni tako slabo, se vam ne zdi? No, vsaj upam, da sem vas prepričal in da ne boste ob naslednjem meglenem jutru spet zavili z očmi…
