Petdeset vojakov, ki so bili navzoči, je na simbolen način odložilo svoje ščite, ženske pa so jih okrasile z rožami in objele vojake. Vse to je režim predsednika Aleksandra Lukašenka še bolj diskreditiralo in dalo ganljiv zgled drugim pripadnikom varnostnih sil.
Do naslednjega preboja je prišlo naslednji dan. Osebje beloruske državne televizije (predvsem tehnično osebje, pa tudi nekateri televizijski voditelji) – torej kolektiv, ki je bil pred tem povsem pokoren oblastem – je začelo izražati solidarnost s protestniki.
Sodelavci televizije so se zbrali pred svojim glavnim poslopjem. Ko so se jim zvečer pridružili protestniki, je prišla Natalja Kačanava, predsednica zgornjega doma parlamenta, a ji ni uspelo pomiriti množice. V nedeljo je državna televizija prvič poročala o protestih (ki so potekali že ves teden). Malo za tem so beloruski diplomati začeli obračati hrbet Lukašenku. Prvi je bil veleposlanik na Slovaškem, sledil mu je odpravnik poslov v Švici.
Lukašenko je poskušal opoziciji vzeti veter iz jader, ko je imel zborovanje na Trgu neodvisnosti, a tam je bilo le 5000 do 7000 njegovih privržencev, ki so večinoma prišli z avtobusi. Točno teden po tem, ko je z goljufijami zmagal na volitvah, je Lukašenko poskušal pokazati svojo moč in spet uveljaviti rdeče-zeleno zastavo kot nacionalni simbol svoje države. Dan pred tem je belo-rdeče-bela zastava, s katero nastopa opozicija, plapolala na mestni hiši v Grodnem, mestu s 380.000 prebivalci.
V množici so bili vojaki in uradniki, pa tudi delavci, glasbeniki, otroci in gosti iz Ukrajine in Gruzije – tako imenovani normalni državljani, od katerih jih je deset imelo govor. Njihova sporočila so bila protislovna, kar je odražalo negotovost oblasti glede tega, kaj storiti. Kdor ni bil osebno odvisen od Lukašenka ali neposredno vpleten v zločine diktature, je govoril – pogosto s solzami v očeh – o miru. Neki umetnik iz Ukrajine se je spominjal oranžne in majdanske revolucije, rekoč: »Kot nacija smo se razklali in razdelili na dva dela.«
Govornike je množica različno sprejela. Nekega preveč spravljivega vojaka je izžvižgala. A pogosto so govorniki priznali, da v Belorusiji ni vse tako, kot bi moralo biti, in da niso vsi zadovoljni s sedanjimi razmerami. Med zborovanjem sta se ves čas pojavljali dve jasno izključujoči se sporočili – dihotomija, ki je bila očitna, ko je potem govoril Lukašenko.
Najpogosteje ponovljeni besedi sta bili »mir in mirnyi« (mir in mirno), najpogostejši slogan pa: »Belarus’ eto mi!« (»Mi smo Belorusi!«) Po eni strani so se oblasti očitno bale državljanske vojne in odgovornosti za to, da bi jo sprožile, po drugi strani so bile simpatije običajnih državljanov na tem zborovanju na strani opozicije: hoteli so normalno življenje in strah jih je bilo nasilja. Kolikor bližje oblasti je bil govornik, toliko bolj vojnohujskaški je bil njegov ton.
Mišičast polkovnik iz protiizgredniške policije OMON je govoril, preden je nastopil Lukašenko, in v tonu, ki je grozil, izjavil, da ima rad svojo domovino in da se nikoli ne bo nehal boriti zanjo. Nato pa je Lukašenko sporočil, da ima vojsko na meji s Poljsko, v bližini Bresta, in izjavil, da tudi po smrti ne bo dovolil, da bi se kdo polastil Belorusije. Pomanjkanje samozavesti je bilo očitno: to ni bil voditelj države, ki se obvlada in ima situacijo pod nadzorom.
Tisti, ki so ga prišli poslušat, večinoma niso bili iz Minska. Najprej so se gnetli okoli vrste avtobusov, ki so jih pripeljali v Minsk, očitno so se čutili izgubljene v velikem mestu. Končno so jih peljali do Trga neodvisnosti, ki je bil od jutra blokiran in obkoljen s skupinami policistov v civilu.
Režimu naklonjene demonstrante je bilo zelo lahko razlikovati od opozicijskih protestnikov in na trgu je bilo čutiti napetost, ki je kazala na strah udeležencev prorežimskega zborovanja pred prihodnostjo in na potrebo, da slišijo voditelja, ki jih bo pomiril in jim vlil zaupanje. Ko sem med svojim poročanjem za TVN24 začel govoriti poljsko, sem opazil sovražne poglede in nekateri so začeli kričati name.
Odziv opozicije na Lukašenkovo zborovanje je bil – kot že marsikaj v tem uporu državljanov – pripravljen vnaprej. Protestniki so se zbrali na Trgu zmage pred obeliskom Minska – mesta heroja, kjer so se teden pred tem na večer po volitvah začeli protesti.
Prišlo je med 200.000 in 500.000 ljudi, kar je bilo tako največje zborovanje v zgodovini Belorusije, in kolone protestnikov so se vile kilometre daleč. To je bila velika manifestacija moči. Lukašenko je hotel okrepiti svoj položaj, toda njegovi ljudje so bili številčno povsem v manjšini in preplavljeni.
Teden pred tem so varnostne sile opozicijo še lahko nasilno, s pretepanjem pregnale s trga, pri čemer je en protestnik umrl. Na množičnem zborovanju 16. avgusta pa je bilo povsem nemogoče, da bi protiizgredniška policija karkoli storila, zato se raje sploh ni prikazala.
Opozicija se ni bala morebitne konfrontacije. Čeprav se je pojavilo več tisoč Lukašenkovih privržencev (veliko pa je bilo tudi policistov v civilu), so se ti po tem, ko so zapustili zborovanje v podporo režimu, izgubili v morju belo-rdeče-belih zastav, ki so zasedle vso površino Avenije neodvisnosti. Pred sedežem KGB, kjer je zaprtih veliko ljudi, so protestniki vzklikali: »Izpustite jih!« Konec dneva so bili diktator, ki je nekoč lahko grozil, in njegovi nasilni podrepniki povsem zasenčeni in v manjšini.
© Project Syndicate Slawomir Sierakowski je ustanovitelj gibanja Krytyka Polityczna, direktor inštituta za napredne študije v Varšavi in partner Nemškega sveta za zunanje odnose.
