Beloruski predsednik Aleksander Lukašenko je vojski na zahodni meji države ukazal, naj bo v bojni pripravljenosti. To je povedal nacionalnemu varnostnemu svetu v Minsku in dodal, da so enote pripravljene na izpolnitev svojih dolžnosti. Namignil pa je tudi na možnost novih volitev pod pogojem, da se prej sprejmejo (njegove) ustavne spremembe.
Morda podobno kot je Hitler pozimi 1942/1943 pošiljal na desettisoče železnih križcev obkoljenim in dejansko že poraženim vojakom 6. armade na območju Stalingrada, je beloruski diktator Aleksander Lukašenko z medaljami za zasluge nagradil tristo članov protiizgredniške policije in tajne službe KGB (ki nosi še sovjetsko ime), ko so njegovemu režimu ob vse večjih protestih najbrž šteti dnevi. Vsekakor poskuša na ta način ohraniti lojalnost represivnega aparata, ki je samo prejšnji teden dal – sicer za nekaj dni – zapreti 7000 ljudi, med katerimi so številne nato brutalno pretepli.
Lukašenko je v nedeljo poskušal organizirati protidemonstracije, a na teh se je, tudi z grožnjo izgube službe, zbralo samo od 5000 do 10.000 ljudi, kar pa je desetkrat ali dvajsetkrat manj kot na zborovanju opozicije. Na njeno stran pa sta med drugim prestopila veleposlanika na Slovaškem in v Švici.
Izguba delavske podpore
V ponedeljek je, da bi ustavil vse večje sodelovanje delavcev iz velikih državnih podjetij na protestih in pokazal, kako ga ti še vedno podpirajo, na obrobju Minska obiskal pomembno tovarno MZKT, ki izdeluje traktorje in vojaška vozila. Toda tamkajšnji zaposleni so mu vzklikali: »Odstopi!« in »Lažnivec!« Pred tem je sicer zavrnil zahteve, da bi se volitve ponovile: »Novih volitev ne bo, razen če me ubijete!« Pozneje je izrazil pripravljenost, da prepusti oblast, a šele po referendumu o ustavnih spremembah in »ne pod pritiski in ne zaradi uličnih protestov«. Verjetno si tako poskuša kupiti čas.
Delavci, ki so bili doslej glavna podpora Lukašenku, pa so zdaj postali celo glavna udarna sila opozicije, ki se je v prejšnjih letih opirala zgolj na inteligenco. V omenjeni tovarni MZTK na primer stavka od 4000 od 14.000 zaposlenih, recimo na televiziji, ki je glavni propagandni aparat Lukašenkovega režima, pa 300 od 2000 zaposlenih. Sicer je televizijski program tudi ob posredovanju policije še vedno na strani samodržca.
Lukašenko pa je, od kar se po goljufanju 9. avgusta bori za preživetje svojega diktatorskega režima, spet najboljši Putinov prijatelj. Več kot tridesetim ruskim plačancem, ki jih je še pred dvema tednoma obtoževal zarote, je dovolil, da so se iz beloruskih zaporov vrnili domov. Pač pa zdaj vidi zunanjega sovražnika v Natovih državah.
Ruski faktor
Medtem ko bi lahko voditelji EU na današnji videokonferenci sprejeli nove sankcije proti Belorusiji, je ruski predsednik Vladimir Putin v telefonskem pogovoru z nemško kanclerko Angelo Merkel nastopil proti morebitnemu vmešavanju zahodnih držav v Belorusijo. Sam Lukašenko je v soboto izjavil, da bo Rusija vojaško pomagala Belorusiji, če se bodo vmešale zahodne države. Verjetno pa so interpretacije te izjave v smislu, da bi Putin lahko poslal svoje specialce nad beloruske protestnike, pretirane. Z nasiljem bi si namreč odtujil Beloruse. Med protesti namreč ni bilo opaziti protiruskih gesel. »Menimo, da je treba ohraniti vse sporazume,« je za ruski provladni radio dejala vodilna opozicijska političarka Maria Kolesnikova, ki je prepričana, da je Rusija pomemben partner Belorusije. Vendar je predsedniška kandidatka opozicije Svetlana Tihanovska zbežala v Litvo, ki je kot Poljska v slabih odnosih s Kremljem. Sicer je Tihanovska iz Litve zdaj sporočila, da je po dejanski zmagi na volitvah 9. avgusta pripravljena začasno prevzeti oblast s ciljem, da v šestih mesecih organizira svobodne in poštene volitve.
