V današnjem času se nam morda že zdi, da se nam godi krivica, če ne moremo na dopust. In čas epidemije je marsikoga prikrajšal za to »pravico«. Sicer pa vseh tistih, ki zaradi revščine ne morejo nikamor, ne vidimo in ne slišimo. Kdo pa bi razlagal okolici, da nikjer ni bil, da je komaj zaslužil za preživetje? Vsi govorijo (govorimo) le o možnostih, kam in za koliko denarja, objavljamo posnetke iz raznih krajev, pripovedujemo bolj ali manj zanimive dogodivščine. Tistih, ki so doma, televizija ne kaže, na družbenih omrežjih ne objavljajo poročil o tem, da so se morda danes za kosilo po daljšem času najedli, da jim stanodajalec ni odpovedal stanovanja… Se jih pa lahko bistveno manj pohvali s potovanji v daljne kraje našega planeta in nenadoma odkrivamo tudi lepote dosti bližjih krajev in smo, verjetno, zadovoljni.
Kaj je pravzaprav dopust? Res le nekaj povsem drugačnega, kot smo vajeni iz vsakdana? Povsem drugačno okolje od domačega, »nekaj novega«? Sam pri sebi že nekaj let ugotavljam, da je zame bistvo dopusta to, da se prekine vsakodnevna rutina, ki je včasih skoraj nehumano hitra in zaradi katere zvečer ne vemo več, kaj se je zgodilo zjutraj. Da lahko vstanem, ko se zbudim, pa naj bo to ob petih, osmih ali devetih (ja, tudi ob enajstih, ampak meni to še ni uspelo), da mi ni treba takoj razmišljati, kaj da že moram najprej narediti in kaj potem in tako dalje, da pogledam, kako je zunaj, ali je še kaj jutranje svežine, in če je, da jo tudi občutim, pa da se pogovorim z ljudmi okoli sebe. Da imam čas, da si v miru pripravim zajtrk ali kosilo. In če moram radič čistiti eno uro, ga bom pač čistil eno uro, pri tem srebal kavo in si zavrtel kakšno glasbo. Ki jo bom dejansko lahko slišal in poslušal, ne pa je imel le za zvočno ozadje – kot da nam zvočnega ozadja kdaj primanjkuje.
Mislim, da se ljudje predvsem ne znamo več umiriti, ker imamo občutek, da bomo zamudili življenje. Ampak paradoks je ravno to, da ga s tem zamujamo. Dopust tako ni nekje in toliko in toliko časa, ampak ga imamo pred nosom.
