Sam sem kar malo nagnjen k iskanju ali presojanju lepega. Nimam se za kakšnega hudega esteta, a vsak pač to počne s stališča svojega okusa. Meni stvari, ki so mi lepe, polepšajo dan. V tem času je na primer ponekod v naravi veliko cvetja. Ne toliko, kot ga je bilo maja ali junija, ampak je pa drugačno. Zanimivo, kje vse lahko naletite nanj. Recimo ob robu ceste. Zdaj cveti navadni potrošnik (ne, to nisem jaz, pa tudi vi ne, tako se pač imenuje rastlina, sorodnica radiča) ali cikorija. Njeni intenzivno svetlo modri cvetovi so prav neverjetni! In vmes neki rumeni »plevel« – čemu vsemu ne rečemo plevel, česar ne poznamo ali pa nam ravno neposredno ne koristi?! Pa neka bela socvetja, verjetno iz družine korenja, ker imajo čisto tak vonj, vse skupaj tvori prav neverjetno cvetlično gredo med robom cestišča in jarkom. Neverjetno moč imajo rastline – kolikokrat jih pokosijo, pa znova zrastejo in zacvetijo. No, saj to je njihovo edino življenjsko poslanstvo. Da rastejo in rastejo. In nas prerastejo, če jim prepustimo okolico. Ali je naše življenje lepše, če znamo opaziti nekaj lepega kar tako okoli sebe, kar nam okolje ponudi samo, brez posebnega namena? Najbrž. No, vsaj meni je. Nekaterim je lepo le tisto, kar ustvarimo mi, ljudje, kar je »urejeno«. Tudi name so, ko sem bil prvič v Angliji, naredile vtis brezhibne angleške trate, brez ene same marjetice ali regrata. Razumljivo, le trava ustvari blazino, po kateri lahko v suhem hodite bosi ali v copatih, ne da bi si umazali podplate. A po nekaj dnevih so se mi zazdele njihove trate puste. Ampak, kot sem rekel, lepotni ideali so pač različni. Ljudje se zlahka sporečemo že zaradi manj usodnih stvari, zakaj bi se prepirali še o tem, kaj je lepo.