Sam sem kar malo nagnjen k iskanju ali presojanju lepega. Nimam se za kakšnega hudega esteta, a vsak pač to počne s stališča svojega okusa. Meni stvari, ki so mi lepe, polepšajo dan. V tem času je na primer ponekod v naravi veliko cvetja. Ne toliko, kot ga je bilo maja ali junija, ampak je pa drugačno. Zanimivo, kje vse lahko naletite nanj. Recimo ob robu ceste. Zdaj cveti navadni potrošnik (ne, to nisem jaz, pa tudi vi ne, tako se pač imenuje rastlina, sorodnica radiča) ali cikorija. Njeni intenzivno svetlo modri cvetovi so prav neverjetni! In vmes neki rumeni »plevel« – čemu vsemu ne rečemo plevel, česar ne poznamo ali pa nam ravno neposredno ne koristi?! Pa neka bela socvetja, verjetno iz družine korenja, ker imajo čisto tak vonj, vse skupaj tvori prav neverjetno cvetlično gredo med robom cestišča in jarkom. Neverjetno moč imajo rastline – kolikokrat jih pokosijo, pa znova zrastejo in zacvetijo. No, saj to je njihovo edino življenjsko poslanstvo. Da rastejo in rastejo. In nas prerastejo, če jim prepustimo okolico. Ali je naše življenje lepše, če znamo opaziti nekaj lepega kar tako okoli sebe, kar nam okolje ponudi samo, brez posebnega namena? Najbrž. No, vsaj meni je. Nekaterim je lepo le tisto, kar ustvarimo mi, ljudje, kar je »urejeno«. Tudi name so, ko sem bil prvič v Angliji, naredile vtis brezhibne angleške trate, brez ene same marjetice ali regrata. Razumljivo, le trava ustvari blazino, po kateri lahko v suhem hodite bosi ali v copatih, ne da bi si umazali podplate. A po nekaj dnevih so se mi zazdele njihove trate puste. Ampak, kot sem rekel, lepotni ideali so pač različni. Ljudje se zlahka sporečemo že zaradi manj usodnih stvari, zakaj bi se prepirali še o tem, kaj je lepo.
Jasno z Andrejem Velkavrhom: Nekaj lepega
Najbrž ni človeka, ki okoli sebe ne bi iskal ali pa vsaj opažal lepega. Seveda opažamo ali se navdušujemo nad različnimi stvarmi ali pojavi, imamo različen okus in mnenja o tem, kaj je lepo. Najbrž nam je to na neki način prirojeno ali pa smo ljudje ta občutek za lepo razvili v svojem postopnem razvoju, ne vem. Ko se gre srna past v žitno polje, najbrž sama pri sebi najprej ne zavzdihne, kako lepo je klasje in kako lepo valovi v vetru. Tudi jata škorcev ne debatira o tem, kako lepo je češnjevo drevo, polno zrelih češenj, preden ga izpraznijo. Prav zanima me, kdaj smo ljudje začeli to opažati – že praljudje so imeli razne ogrlice iz kosti, zob in podobnega, njihov nakit je bil res »eko«. Dandanes nas očarajo različne stvari. Ene denimo glasba, druge cvetje ali pa nova stavba, pohištvo ali pa vse to skupaj in še kaj. Najbrž mnogi od nas skoraj vsako stvar okoli sebe takoj ocenimo s stališča, ali nam je všeč ali ne oziroma kako lep ali lepa se mu zdi. Najbrž ne ocenimo vsega ali pa vsaj v vsaki situaciji ne.
