Nam se to dogaja »za devetimi gorami in devetimi vodami«, kaj bi razmišljali o njih, ko pa imamo že sami s sabo dovolj opravka. Pa je res tako? Zemlja, z njo pa tudi človeštvo, je globalizirana. Preveč nas je, da ne bi čutili posledic, če nekje močno zaškriplje in se tamkajšnji prebivalci borijo za preživetje. To se je pokazalo že pri nekaterih vojnah ne tako daleč nazaj, ki so pognale v beg milijone beguncev. Podoben vzrok imajo tudi podnebne spremembe. Res pa je, da so avtohtona sibirska ljudstva maloštevilna in zato ne bodo preplavila Evrope, če se jim bodo dobesedno stalila tla pod nogami. Delili bodo usodo majhnih etničnih skupin, ki v takih primerih bolj ali manj tiho izginejo ali pa se utopijo v mnogo večjih človeških sredinah. Zato smo posredno tudi mi odgovorni zanje in za njihov obstoj. Če imamo vsaj malo empatije do soljudi. Enostavno ne moremo več reči, da se nas to ne tiče, kajti s svojim razmetavanjem energije in drugih materialnih dobrin kar precej »enakopravno« prispevamo k tej žalostni zgodbi.
Slovenci imamo lep ljudski izrek, s katerim včasih prav radi pomoraliziramo: »Zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača.« Bodimo dosledni in si priznajmo, da to velja tudi za vsak kos obleke, ki ga kupimo po nepotrebnem, za vsak kilometer, prevožen z avtom, ki je le nepotreben luksuz, ali pa vsak kos hrane, ki ga zavržemo, ker smo pri nabavi imeli prevelike oči. In ko zamenjamo clio za koleos, če lahko ponazorim še na Slovencem zelo ljubem avtomobilskem področju. Kdaj bomo opustili oltar neprestane gospodarske rasti in se začeli boriti in ustvarjati drugačno družbo? Najlažje je tiščati glavo v pesek, to vedo že noji, ki niso najinteligentnejša bitja na Zemlji.
