Sloviti Beneški bienale se je leta 1895 začel kot mednarodna razstava likovne umetnosti, do danes pa je prerasel v ustanovo, ki redno prireja kar šest razstav in festivalov različnih umetniških zvrsti: poleg bienalne razstave vizualne umetnosti še arhitekturni bienale (ki bi moral biti letos, vendar so ga nato zaradi koronakrize prestavili na prihodnje leto) ter vsakoletne dogodke, kot so beneški filmski festival, mednarodni gledališki festival in festival sodobne glasbe – ti trije so bili ustanovljeni v 30. letih prejšnjega stoletja, leta 1999 pa se je družini pridružil še mednarodni festival sodobnega plesa. Vseh šest umetnostnih področij se je zdaj, prvič v zgodovini bienala, združilo v skupnem projektu – pri pripravi velike retrospektivne razstave Nemirne muze: ko Bienale sreča zgodovino, s katero bodo obeležili 125. obletnico ustanovitve bienala in njegovo zgodbo premislili skozi zgodovino 20. stoletja.
Prelomnice skozi čas
Predsednik Beneškega bienala Roberto Cicutto poudarja, da bo postavitev eden njihovih osrednjih dogodkov letos, četudi se bodo jeseni predvidoma zvrstili tudi vsi štirje vsakoletni festivali. Nemirne muze bodo v glavnem paviljonu Vrtov odprli 29. avgusta, le nekaj dni pred začetkom 77. beneškega filmskega festivala; na ogled bodo do 8. decembra.
Pri zasnovi razstave je sodelovalo vseh šest umetniških direktorjev bienala (najpomembnejšo vlogo pa je bržkone imela umetniška direktorica oddelka za vizualno umetnost Cecilia Alemani), ki so po posameznih področjih poiskali največje prelomnice v zgodovini bienala. Pri tem so se opirali na obsežno gradivo, ki ga hranijo njihovi Zgodovinski arhivi sodobne umetnosti (ASAC), na pomoč pa so priskočile tudi številne italijanske (na primer Cinecittà in Rai) in tuje ustanove, od arhivov zbirke Peggy Guggenheim do britanske galerije Tate Modern.
Preplet družbe in umetnosti
Za postavitev so nabrali različne fotografije, artefakte, redke filmske in zvočne posnetke, pričevanja ter umetniška dela, s katerimi bodo poskušali ujeti ključne trenutke iz preteklosti, ko se je dogajanje na bienalu tako ali drugače tesno prepletlo z dogajanjem v družbi, pa naj je šlo za politične pretrese, družbene spremembe ali pa umetnostne prelomnice. Ta pogled v zgodovino bo kronološko razdeljen po obdobjih, vse od časa fašizma (1928–1945) in hladne vojne (1948–1964) do nemirnega leta 1968, postmodernizma, prvega arhitekturnega bienala leta 1980 ter začetkov globalizacije.
Po prepričanju snovalcev razstave je burna zgodovina 20. stoletja vseskozi odsevala v programu in podobi bienala, ki v tem času ni gostil le neštetih umetnikov, temveč tudi vladarje in revolucionarje, diktatorje in protestnike. Kot tak ni bil priča zgolj razvoju sodobne umetnosti, temveč tudi različnim kulturnim in družbenim premikom – navsezadnje je dvakrat vstal iz pepela po uničujočih vojnah, danes pa njegove prireditve potekajo na ozadju svetovne pandemije, okoljskih katastrof in množičnih demonstracij po svetu. Vsaj košček naštetega naj bi odstrle tudi Nemirne muze.
