Benetke že desetletja niso bile tako človeku prijazne kot sredi junija – gneče ni bilo ne na ulicah ne v razstaviščih, v cerkvah, na vaporettu, domačini pa turistov veseli kot že dolgo ne. Ob tej pozitivni posledici pandemije pa obiskovalci Bienala arhitekture že plačujejo tudi ceno nove postkoronske resničnosti, ki se kaže v varčevalni ukinitvi »analognih« servisnih storitev – vstopnice za bienale je mogoče kupiti le še po spletu, številni razstavni prostori pa namesto pisnih informacij o projektih ponujajo QR-kodo, ki nam jo odpre telefon. Tako izvemo, kaj na razstavi vidimo – če seveda imamo potrpljenje ves čas buljiti v zaslon.
Ljudje brez ustreznih telefonov in nevešči starejši, ki so najzvestejši obiskovalci bienala, so v tem krasnem novem digitalnem svetu še bolj degradirani na opravilno nesposobne. Ta diskriminacija je toliko bolj paradoksalna ob letošnjem naslovu How can we live together (Kako lahko sobivamo?), ki je nekakšen angažiran odgovor na popevko Why can't we live together (Zakaj ne moremo živeti skupaj) Timmyja Thomasa iz leta 1972. Zanimivo pa je, da se je tem kodam posvetil prav popolnoma prazen, le s kodami na zidovih opremljen nemški paviljon, ki v projektu 2038 opozarja prav na nadzor in obvladovanje človeka s pomočjo digitalnega prostora.
Manj arhitekture
Če smo pred desetletji opažali, da so intermedijski socialno in okoljsko angažirani projekti zasedali vse več prostora na likovnih bienalih, arhitekturni pa so se zdeli bolj fokusirani na svoje področje, zdaj tudi arhitekti o »skupnem življenju« razmišljajo vse bolj sociološko in ekološko. Kot bi se ob izklicni ugotovitvi v osrednjem paviljonu Giardinov, da sta arhitektura in urbanizem v veliki meri del problema devastacije družbe in okolja in zato čas zahteva »manj arhitekture«, ne več, na neki način ustrašili iskanja nove arhitekturne paradigme. Takšne, ki ne bi bila usodno odvisna od uničujočega kapitala in njemu podrejene politike.
Svojevrsten odgovor na stanje in tudi implicitno kritiko arhitekture pa predstavlja »forenzična arhitektura« multidisciplinarne raziskovalne skupine na londonski univerzi, ki jo vodi Eyal Weizman; ta z arhitekturnimi tehnikami in tehnologijami raziskuje primere državnega nasilja in kršenja človekovih pravic po svetu.
Pravica do doma
Primerov tovrstnega državnega nasilja mrgoli, od dopuščanja trpanja filipinskih delavcev/sužnjev v skupinske prostore za nočitve do za človeka neznosnih delovnih okolij in begunskih taborišč. »Moj očka se je zvečer vračal z dela in vso noč ni našel naše hiše, ker so bile vse enake. Prespal je v neki drugi,« pripoveduje Čilenec, ki je rasel v natrpanem naselju za delavce.
V francoskem paviljonu je predstavljen projekt arhitektov, ki so velikim blokom za najrevnejše dozidali balkončke. In ta minimalna, tehnično in cenovno splošno dostopna izboljšava – da lahko človek stopi na zrak in pogleda v nebo, da si v zabojčku lahko poseje začimbe in jagode – je ljudi zelo osrečila. Izboljšave, obnove, s katerimi se bivanjske razmere izboljšajo in volumni povečajo, namesto novogradenj, ohranjanje še uporabnega, prezidava namesto maničnega rušenja in zidanja novega, novega, ki mu je pogosto že v »gen« vcepljena kratkotrajnost – to so usmeritve, ki so človeku in okolju v dobro, ki večinoma niso visokoproračunske (visokozaslužkarske) in so torej uresničljive.
Japonci so tako v nekakšnem časovno-prostorskem kotinuumu na bienale pripeljali razstavljeno staro hišo Takamizawa, del leta 1954 zgrajenega naselja, ki je skozi čas doživljala obnove, tudi popravila z novejšimi materiali, a je ogrodje ostajalo ves čas isto. V nekaterih hišah te vrste še danes živijo prvi stanovalci.
Privatizacija javnega
Angleška ekipa pa se je skozi parafraziranje slavnega Boschevega triptiha Vrt zemeljskih naslad poigrala z vprašanjem »vrta privatiziranih naslad«, torej z vse večjo privatizacijo javnih prostorov, vse bolj ograjenih in izključujočih, nadziranih, v zadnjem času predvsem z nadvse sporno tehnologijo za obrazno prepoznavo. Ali je tista v britanskem paviljonu odpovedala ali pa je hotela na ta način opozoriti na nezanesljivost tehnologije, ne vem, a vsi, ki smo se ustopili pred kamero, smo bili moški, stari 30 let. Tudi Estonci so se posvetili javnim prostorom, a z vidika praznjenja mest – kako krajem, ki se zaradi izseljevanja krčijo, zagotoviti več novega javnega prostora?
Politika in njena podrejenost pohlepu kapitala sta v Giardinih tako postala razstavni eksponat – na stenah so razstavljene deklaracije Organizacije združenih narodov od ustanovitve leta 1945 do danes, dolga vrsta lepih želja, kot so pravica do bivališča, do vode, čistega zraka in tako naprej, ki ne zavezujejo nikogar. Medtem pa revščina in brezpravnost od sedemdesetih let znova naraščata, pridružile pa so se jima še posledice ogrevanja planeta in onesnaževanja.
