Veronika Šoster, Stritarjeva nagrajenka: Rušenje vnaprej postavljenih okvirov

Moja kritiška pot se je začela prek oddelka za primerjalno književnost na filozofski fakulteti, odzvala sem se na povabila portalov Trubarjeve hiše literature, Koridorja in LUD Literature. Pisati sem začela brez posebnih izkušenj in dokaj naivno, ker sem pač res oboževala branje. In več ko pišeš – morda na začetku tudi brez plačila, a s pomočjo mentorja urednika –, bolj se kališ; zelo so mi pomagale Literaturine kritiške delavnice Urbana Vovka.

Hitro sem zgradila tudi mrežo poznanstev, prek delavnic spoznaš kritike svoje generacije, skupaj z njimi raziskuješ podrobnosti svoje pisave, še zdaj se redno beremo in se drug od drugega učimo. Vstop torej zame ni bil težak, morda tudi zato, ker se večinoma ukvarjam s poezijo in sem s tem pokrila neke sive pege kritiške scene. Pesniških kritikov namreč praviloma manjka, ker je veliko ljudi strah soočenja s poezijo, jaz pa sem v tem vedno najbolj uživala.

Poezija je najbolj subjektivna zvrst, ki jo vsakdo res doživlja zelo osebno in nima nujno jasnih zunanjih označevalcev, kot je to bolj tipično za roman – denimo značilnosti junakov, zgodbe, pripovednega loka. Moraš se zanašati na svoje občutke, ki seveda temeljijo na izkušnjah branja velike količine poezije, pogosto moraš iti tudi čez sebe. Kakšna pisava se te morda niti ne dotakne, pa veš, da je dobra, in kot mlajši kritik se potem težje lotiš argumentacije. Poezija je tudi manj brana od proze, posledično pa je podobno s kritiko poezije. Pišem pa po principu odprte kritike, ki potencialne vnaprej postavljene okvire rada ruši. Od nekdaj imam veliko različnih interesov, zato je tudi moje branje raznovrstno... Če mi neko predlagano delo ni domače, si preberem vse kontekste, saj imam rada izzive. Ob tem mi je največkrat žal, da se prostor za kritiko krči...

Nisem mislila krčenja v smislu prostora za objavo – menim, da je veliko novega prostora zanjo na spletu, s prihodom spletnih portalov se lahko tudi hitreje odziva na družbene fenomene in na nagrade. Slovenska kritika je v odlični formi in odprta za nove pristope, morala je le spoznati, da splet ni manj vreden od tiska, pomembneje je, da je za njim skrbno urednikovanje.

S krčenjem ciljam na to, da ima vedno več pozornosti predvsem izvirna slovenska produkcija, vedno težje je dobiti prostor za pisanje o prevodni literaturi, pa tudi o žanrski književnosti. Nujno se mi zdi, da se začne kritika, ki danes že tako težko najde bralca, ozirati navzven, povezovati, denimo z blogerji.

Vsekakor bi rada, da bralca neha biti strah, da nečesa ne bo razumel, da bi lahko prek moje kritike vsakdo pristopil, nadgrajeval svoje znanje; tako gradimo tudi skupnost bralcev. Veliko je namreč kritike, ki ostaja zaprta v hermetične sodbe, ki jih celo drugi kritiki težko razumemo. Jaz imam raje jasnost, moja kritika je most med avtorji in bralci, pri čemer ostajam spoštljiva do avtorjev, a hočem biti predvsem iskrena do bralcev, saj čutim do njih odgovornost. Oni zaupajo mojim sodbam, tako da imam v mislih vedno najprej predvsem bralca, tudi precej nezahtevnega.

Opažam, da v filmske kritike vstopam precej literarno, da mi torej največ pomenita interpretaciji motivike in simbolike filma, medtem ko se filmski kritiki pogosto bolj osredotočajo na tehnične vidike. Pravzaprav sem jih začela pisati zato, ker me navdušujejo adaptacije literarnih del, in Literaturina rubrika Knjigogled, ki jo urejam, se ukvarja ravno s tem razmerjem. Ne strinjam se namreč z mitom, da je knjiga vedno boljša od filma ali serije, pogosto sta si enakovredna ali pa adaptacija celo preseže predlogo. Sem zagotovo sodijo Psiho, Izžarevanje, Let nad kukavičjim gnezdom in Pogovoriti se morava o Kevinu.

S prevajanjem sem še precej na začetku, a ga vsekakor razumem kot nadgrajevanje ljubezni do poezije. Šele ko jo bereš v izvirnem jeziku, lahko namreč zajameš vse nianse in podrobnosti, na katere je ciljal avtor. Pesmi sicer pišem redno, a jih je še zelo malo.