»Na razstavi smo hoteli izpostaviti to, kar se po navadi samo posluša: tokrat pravljice gledamo, se hranimo z določenimi odlomki, srkamo drobce znanja in opazujemo predmete, ki nas popeljejo v različne pravljične svetove,« je pojasnila magistra folkloristike Anja Štefan, ki je skupaj z Ireno Matko Lukan, urednicootroškega leposlovja pri Mladinski knjigi, v Kazematah postavila razstavo Za devetimi gorami; Slovensko pripovedno izročilo.
Avtorici sta izbrali podobe iz pravljic, za katere verjameta, da so najbolj vtisnjene v naš skupni spomin, denimo Zlata ptica, Kralj Matjaž, Bela kača s kronico, Mojca Pokrajculja, Tri botre lisičice. V eni svojih raziskav je Štefanova ugotavljala, da so se pravljice najpogosteje zasidrale v spomin ljudi prav zaradi ilustracij in največkrat so bile to ilustracije Ančke Gošnik Godec. Ta se je, preden se je lotila risanja, vedno poučila o etnoloških in geografskih posebnostih pokrajin ter načinu življenja ljudi. Prvič so razstavljene tudi njene skice za Zverinice iz Rezije.
Temelji našega izročila
Razstava nas popelje skozi temeljne vidike slovenskega pripovednega izročila: kako je obstajalo, se prenašalo in ohranilo do danes, opozarja nas, da je vsaka folklorna ali ljudska pripoved živela v mnogih različicah. »Ko so ljudje pripovedovali, so pravljico povedali vsakič malo drugače, saj je niso znali na pamet. Vsakič so na novo poiskali besede, menjali so se tudi poslušalci, priložnosti, razpoloženje. Včasih so se spreminjali tudi motivi,« pripoveduje pravljičarka.
Slovensko pripovedno izročilo je nepregledna množica zgodb, mnoge so se ohranile do danes. Na razstavi je kar nekaj citatov, ki govorijo o tem, kako so ljudje nekoč res verjeli v moč pripovedovanja, kako se je pripovedovalo dolge noči, ob ličkanju koruze in luščenju fižola, in kako so poslušalci tudi jokali. Na razstavi je izpostavljenih tudi nekaj folklornih pripovedovalcev, denimo Peter Jakelj - Smerinjekov iz Kranjske Gore – po njegovih pripovedih je Josip Vandot napisal pravljice o Kekcu.
Od ust do knjig in ilustracij
Pripovedno izročilo se je vedno prenašalo na ustni način, šele v 19. stoletju so začeli slovenske pripovedi množično zbirati in zapisovati. Naš prvi ljubiteljski zbiralec je bil Matevž Ravnikar - Poženčan, Matija Valjavec je bil naš prvi znanstveni zapisovalec, Gašper Križnik pa prvi, ki je začel zapisovati v narečju. Naš najpomembnejši zbiralec je bil folklorist dr. Milko Matičetov. Večina njegovega gradiva je še vedno v rokopisih in na posnetkih – nujno bi ga morali rešiti, opozarja Štefanova. Tudi danes veliko ljudi zbira pripovedi na terenu, knjige še vedno izhajajo, večinoma v strokovni zbirki Glasovi, ki jo ureja dr. Marija Stanonik.
»Dobra ljudska pripoved deluje na več ravneh,« še pravi Anja Štefan. »Človek v določenem življenjskem obdobju spoznava v njej ene pomene, v drugem druge. Včasih nas napeljejo v razmislek o nas samih, včasih nam govorijo o odnosih med ljudmi.«
