Začetek jeseni je običajno tak, da ne vemo, ali bi rekli, da je še pozno poletje ali že jesen. Včasih pa se vreme »podre« in že naslednji dan ni o poletju ne duha ne sluha. Zgodilo se je tudi že prav na 1. september, ko se začne meteorološka jesen. In če že govorimo o vonju, začetek jeseni se seveda vonja povsem drugače kot konec, november je precej revnejši z vonji, razen po dimu iz naših peči, takih ali drugačnih. Ampak kje je še tisto, jaz sem jesen zavonjal v torek, avgusta, ko je bil dan res bolj septembrski kot avgustovski. Če pozimi zadiši po snegu, po čem torej zadiši v začetku jeseni ali pa celo malo prej, skratka na prehodu iz poletja v jesen?
Če mislite, da bom sedaj določil neki vonj ali ga morda primerjal z bolj ali manj znanimi vonji, se motite. Čeprav tudi jaz kdaj uporabim izraz, da »zadiši« po snegu, pa dejansko menim, da sneg nima vonja, zato prav nič ne »zadiši«, kot recimo zavonjamo piškote, ki jih je pekla mama, babica ali žena oziroma partnerica, ko vstopimo v hišo, ali pa morda ko zadiši po pečenem mesu ali morda po svežem kruhu… V tem primeru ima beseda »zadišati« precej širši pomen. Konec koncev lahko rečemo tudi, da diši po prevari, pa prevara prav zares nima vonja. No, jesen ga pa vendarle ima, pravzaprav jih ima veliko. V torek je ob poti zadišalo po sušeči se travi. Ne, drugače diši kot prvo seno tam konec maja ali junija. Ker je zjutraj več rose in ko se ta suši, ima prav poseben vonj. Enega od jesenskih.
V mestu ste za take vonje prikrajšani, so pa drugi, a jih je manj. Življenje z vonji je vsekakor bogatejše. A ne povsod in za vsako ceno. Samo čakam, kdaj bo nekdo ustvaril parfume z vonjem letnih časov.
