»Zgodba« se nadaljuje že v drugi pesmi, ko opazovalka očeta postane akterka z »odrezano glavo«, ki »dre korenine starega elstarja« in se tako rekoč bori za svoj glas. Dobivanje, u(s)merjanje in izgubljanje glasu je iniciacijski akt te poezije, ki včasih bruhne v histerično, »objestno vreščanje«, spet drugič pa se umiri v distanciranem govoru opazovalke neke predmetnosti (recimo nekega mesta ali mačke). Pesnica si, po analogiji individualne življenjske poti, ustvarjalno pot utira s silnim, fizičnim naporom – najprej je treba izruvati stare korenine, izkoreninjati, prekopati zemljo, narediti luknjo in se soočiti s prepadom in temo, ki zazija iz nje. Šele potem je (morda) mogoč nov začetek, ponovno »naseljevanje«, ob katerem se vselej poraja dvom. Nastaja nov »dom«, ki je hkrati tudi »luknja«. Ne nazadnje v ozadju odzvanja vprašanje svobode jezika, njegove instrumentalizacije, manipulativnosti in patriarhalne zakoreninjenosti (»vzela sem si prostor / toliko da mi ne pada iz ust«). Že premišljena izbira naslova razpira dvo- oziroma večpolnost te poezije. Aliteracijska sintagma roko razje po eni strani odpira podobo roke, ki namiguje na vodenje, oblikovanje, fizično delo, drugi del besedne zveze pa nakazuje razjedo, disharmonijo, nezmožnost ali celo rušilno dimenzijo te stvariteljske roke. Pesnica oba pola skozi celotno pesniško zbirko bolj ali manj uspešno preigrava na način kombinacij, permutacij in variacij.
Slogovno se pesmi na podlagi enjambementov, ki omogočajo več načinov branja, sopihajoče pretakajo druga v drugo, tako da jim (razen vizualno) skoraj ni mogoče določiti začetka in konca. S pogostimi ponavljanji enih in istih motivov, simbolov in ritmičnih struktur si postajajo podobne in na škodo inovativnosti tudi zamenljive. Najbolj pristne, s tem pa tudi najmočnejše ali vsaj najbolj zapomnljive se zdijo krajše ljubezensko-erotične pesmi iz razdelka sleci, ki v stopnjevanem ljubezenskem »plesu« dvojino priženejo do vrhunca in jo ne nazadnje pahnejo v novo samoto. Roko razje je soliden pesniški prvenec, ki ne sili v gostobesednost, se pa v »svetovnonazorskih« pesmih giba na robu konceptualne prisile, s čimer žrtvuje del svoje avtentičnosti.
