Če bi trem daljšim besedilom, eksperimentalnim zgodbam nemškega pisatelja Arna Schmidta (1914–1979), iskali skupni imenovalec, bi bilo to premikanje. Pripovedovalci, utrujeni in nad svetom razočarani nihilisti, ki v domiselnih primerjavah beležijo svoje vtise o svetu, ki ga ne marajo, v okoliščinah, nad katerimi obupujejo, morajo biti neprestano v pogonu. Le tako lahko napajajo gost, asociativen miselni tok pogosto nejasnih, z literarnimi citati (škoda, da v knjigi ni opomb) in matematičnimi formulacijami zabeljenih pametovanj, ki v izpraznjenih pokrajinah podčrtujejo občutek izgubljenosti, usodnosti in groteske. Največ potujejo z vlakom, kolo je rezervirano za ekstremne razmere konca civilizacije, in če na poti obtičijo, je to bodisi zato, ker so v smrtni nevarnosti brez možnosti odrešitve (»Sama sva; sredi in visoko nad reko.«), ker je prihodnost negotova (»Tak je najin začetek; kako bo v prihodnje, pa še ne vem.«), bodisi zato, ker se v trenutku najhujše samote eden od zadnjih predstavnikov človeštva s tem, ko obmiruje, istočasno tudi notranje sesuje.
Schmidtove zgodbe si v pričujoči izdaji ne sledijo po času nastanka, pač pa smiselno. Leviatan, leibnitzevsko podnaslovljen »najboljši vseh svetov«, se začne na pr...